quote:926ffc0ca5="Saša"
Ja, v medijih se ne govori o notranji lepoti ampak daj mi razloži kako potem, da sta npr. SJ PARKER ali J. ANISTON tako uspešni in pobirata nagrade, če po vaše nista lepi, ker ne ustrezata lepotnim idealom in nimata pravilnih potem, v svetu filma in mode pa veljata za lepi. Najbrž zato, ker izžarevata tudi kaj drugega čeprav ne ustrezata računalniški mreži.
Ker se nagrade lahko pobira tudi zaradi česa drugega, kot lepote; npr. simpatičnosti, dobre in prepričljive igre... Saj nista zmagali na nobenem lepotnem tekmovanju, če se ne motim?
Pa na "tekmovanju notranje lepote" tudi ne.
Pa pozabljaš (se mi zdi), da je tudi subjektivno pojmovanje lepote pogojeno s tem, kar so nam celo življenje vcepljali, da je lepo. Se pravi, so nam privzgojili tudi to, ne samo pojmov zunanje lepote. Kako bi sicer vedeli, da npr. krasti ni prav? Ker so nas tako vzgojili.
Poleg tega sem se še nekaj zelo pomembnega spomnila, in me prav zanima, kako boste zagovornice subjektivne lepote tole razložile: pred nekaj leti so delali raziskavo in dojenčkom, starim maksimalno nekaj mesecev kazali ljudi, ki so bili po splošnih merilih ZUNANJE (verjetno se strinjate, da dojenčki ne ločijo notranje in zunanje lepote...?) lepote lepi in take, ki so bili (da se malo grdo izrazim) grdi (ne antipatični, temveč grdi).
Rezultat: dojenčki so se na klasično lepe ljudi (torej take, ki po vašem ne obstajajo) odzivali pozitivno, s smehljanjem, brbotanjem, stegovanjem ročic... skratka, pozitivno. Medtem, ko so se na "manj lepe" negativno: jok, strah... Glede na to, da niso imeli (ker preprosto niso mogli imeti) "vcepljenih" meril o tem, kar naj bi bilo lepo, zakaj so potem tako reagirali?
Čakam vaše razlage.