Evtanazija bi v vsakem primeru morala biti zelo natančno opredeljena. Vendar se v vsakem zakonu najdejo luknje in različne razlage, ki dopuščajo odstopanja (ali zlorabo). Predvsem pa je vprašanje kje potegnit črto, kdaj je nekdo primeren za evtanazijo. Nekomu je neznosno živeti brez roke ali noge, nekdo drug pa je lahko v invalidskem vozičku in srečen.
Glede "dolžnosti umreti" - sem prepričana, da bi se našlo veliko ljudi, ki bi se tako počutili. Naprimer, da je človek težko bolan in izpolnjuje vse "pogoje", da se lahko opravi evtanazija. On si pa vseeno želi živeti (pa čeprav se mogoče nekomu drugemu to zdi veliko mučenje), vendar se pa počuti v breme drugim in mu je dana zakonska možnost da umre. Za evtanazijo se bo odločil zaradi drugih in ne zaradi sebe. To je v primeru, če je človek sposoben odločati sam. Če ne, bo po istem principu namesto njega odločil nekdo drug.
Pomemben je tudi psihološki učinek, če je neka stvar uzakonjena. To pomeni, da je družbeno sprejemljiva, celo zaželjena.
To moje pisanje je čisto na splošno in se nikakor ne nanaša na primer iz ZDA. Mislim, da je 15 let kome res zelo specifičen primer in da bodo našli "rešitev" oz zakonsko luknjo, ki jim bo dopuščala, da jo pustijo umreti.