Hehe, dobre zgodbice.
Moj Seter je imel pa en čas navado, da se mi je priplazil za hrbet in
me s tamalimi spredjimi zobki uščipnil za zadnjico. Vedno sem se tako
ustrašila, kdo je zdaj to, potem pa vidim da je on.
Pa ko je bil še mlajši (no tudi zdaj še to dela ampak ne tako pogosto)
se je vedno na kakem križišču odločil, da on bi šel pa zdaj čisto v
kontra smer, kot sem hotela jaz, in potem sva sredi ceste vlekla vsak
na svojo stran in nobeden ni hotel popustiti. Še najraje je to počel,
če so bili kakši ljudje v bližini, da sem potem jaz totalen bebec
izpadla. Ali se je pa na sredini pločnika ulegel na tla in ni pod
nobenim pogojem hotel vstat ene 10 minut (pa sploh ne zaradi
utrujenosti), jaz sem ga pa prosila pa prepričevala, pa se na koncu že
drla na njega, on je pa samo mahal z repom in na boku ležal na tleh in
se delal da spi, vsi mimoidoči so se nama pa smejali. Jaz sem se delala
kakor da odhajam in da ga bom kar tam pustila samega, po kake 20 metrih
sem se pa jasno mogla vrnit, ker mi ni nasedel.
hehe
.
