Dilema

Temo sem razdelila, saj res nima nobene povezave s temo v kateri je bilo sporočilo objavljeno. Sovica temo lahko preimenuješ po želji s funkcijo spremeni, meni kaj boljšega od "dilema" ni kapnilo. Moderatorka Tikka

Nisem vedela, ali naj odpiram svojo temo samo za svojo situacijo, ampak res me zanimajo kakšna vaša mnenja, mogoče celo nasvet.
 Moja situacija je obratna. Nimam veze na razdaljo. S fantom živiva skupaj že nekaj več kot 3 leta, toliko časa sva tudi par. Prej sva bila cimra, tako sva se tudi spoznala. Nato sva postala par, kmalu sva se odselila od ostalih cimorov in tako spontano in naravno živiva skupaj. To nikoli ni bil problem. Obema nama je to zelo ustrezalo.
Vse skupaj, se je spremenilo, ko sem jaz opustila svoj napačno izbrani študij, česar ne obžalujem, menim celo da bi bilo bolje če bi to sprejela pri sebi in naredila že prej. On še naprej pridno študira na svoji smeri v kraju kjer živiva. Gre mu vedno bolje. Zdaj je v četrtem letniku. Imela sva nek "dogovor", da ga počakam, da konča študij, potem pa greva oba v Lj, kjer se bo on zaposlil, jaz pa začela s študijem, ki me zanima in veseli. Ter tako nadaljevala življenje skupaj. Sedaj pa so na njegovem faksu vsi tako navdušeni nad njim (res je spremenil način dela, pristop in pokazal ogromno znanja), da ga pri nekaj predmetih želijo zaposlit kot asistenta. Plačano, ob študiju, tudi v absolventskem stažu itd. Tako ima zagotovljeno prvo zaposlitev, fantastične reference za naprej (kasneje se lahko zaposli kjerkoli na tem podorčju s kar visoko začetno plačo) in urejeno odpravljanje obveznosti do kadrovsekega štipendiranja. Poleg tega mu fakulteta poišče in subvencionira stanovanje ter v naprej plača magistrski študij (kar tudi namerava), če želi in se izkaže seveda. Skratka njemu se je pokazal raj še za naslednjih (do konca 4. letnika, 1 leto absolvent, 2 leti magistrski študij,  magistrska naloga, itd...) nekaj let. Čisto lahko se zgodi, da se eno leto pač malo zavleče in bo pač samo asistent in še druga dela, ki jih zraven opravlja, če bo imel dovolj časa.

To pa je zdaj zame preveč časa, da bi ga še naprej "čakala".
Sprejela sem vlogo žene, gospodinje in mame (nimam otrok!), v kraju kjer živiva se ne ravno znajdem, da bi imela svoj krog ljudi (ogromno slabih izkušenj), nekako se ne znajdem.
Do zdaj sem že velikokrat "potrpela" oz si uredila tako, da je bilo že nekako sprejemljivo tudi zame. Ampak to ni to. Včasih je že na meji životarjenja...
Danes sem se dobila s staro kolegico (enako stari). Ona končuje študij ki si ga je izbrala, uspešno. Sicer še živi pri starših, je nekaj mesecev samska. Njene vrednote pa so kariera, samostojnost, neodvisnost, organiziranost, uspeh, osebno zadovoljstvo.
Ko sem še živela v Lj, sem bila nekako bolj blizu njeni poti. Zdaj pa je moj svet tak v njenih očeh:
"govoriš kot da si poročena", "meni se zdi kot da si se zdaj obesila na tega tipa", "tudi moja mama se je odločila, da bo žrtvovala svoje življenje da podpira moža (in njegovo kariero), skrbi za dom in otroke", "ne pozabi nase!"...
Na momente se mi je zdelo, da kar se meni zdi ponavadi lepa reanost je njej grozno oz. da se ji kar malo smilim.

On sicer podpira, da bi mi2 živela narazen, da bi se oba nekako ponovno osamosvojila in pristala v vezo na daljavo. Da jaz začnem študirat (to si tudi on neznansko želi zame! Že sedaj kaže kako srečen in ponosen bi bil name zardi tega.), grem nazaj v Lj, poiščem spet svojo samostojnost in družbo. A vendar ostaja nek grenak priokus kaj bo z nama, ali nama bo na tak način uspelo kot posameznikoma - sploh sama sem negotova. Jasno, navadila sva se poskrbet en za drugega in se podpirat. Kaj bo sedaj? Bova ohranila ljubezen, privlačnost in navezanost? Bova sploh imela čas in energijo ohranjat vezo?
Še nikoli nisva bila samo fant in punca, tako da sploh ne vem kako bi to izgledalo. A bom sploh sprejeta na svoj faks? Bom res naredila pravilno odločitev, da ne bo kot je bilo na prvem? Kako si bova uredila bivanje - spet vsak s cimri? Ali mi bo uspelo si zgradit socialno mrežo brez njega? In njemu bo ok? Sedaj me ima vedno ob sebi, da ga podpiram in bodrim, ko je karkoli težko...

Po drugi strani pa se zavedam, da je taka nesamostojnost za oba, kamor naju je pripeljala ta veza oz "kao poročenost" en huuuge korak nazaj. Zdaj je pa težko.

To da bi se odpovedala svojemu študiju, karieri itd. ter po možnosti še postala mama ter ostala z njim v tem kraju ter skrbela za otroke in ga čakala, da pride iz službe. Ne vem, tega si ne bom dovolila na tak način. Zdaj še ni prepozno, si mislim...
Sem pa že tudi razmišljala na tak način. Da sem si nekako bodrila ta čas...

Sama sem bila v podobni situaciji, ker je moj fant profesionalni športnik in sva se do nedavnega veliko selila. Samo jaz nisem nikoli, ampak res nikoli gledala na to kot, da se žrtvujem zanj, čeprav sem točno tako kot ti slišala marsikatero opazko, tudi s strani staršev. Vendar, ker sem mu popolnoma zaupala, sem vedela, da mi ne bo oporekal in stal na poti, ko bo prišel moj čas, temveč da me bo zmeraj podpiral ne glede na vse. Midva sva na vse odločitve zmeraj gledala v skupno dobro, ne v posameznikovo, če razumeš.
V tvojem primeru je prvo kar mi pride na misel, spletni študij, če je možen. Sama ga žal ne poznam preveč dobro, vem pa, da bi se ga jaz sigurno poslužila, če bi midva še naprej šetala po svetu. Mogoče zna dlje trajat, na koncu je pa rezultat isti, pa še delaš lahko zraven in pridobiš izkušnje. Če spletni študij ni možen, ti pač ostane samo klasičen. Če se imata rada in se bosta še naprej znala pogovarjati, dogovarjati in reševati dvome, potem ni bojazni da bi se razšla. Ponavadi je celo tako, da je v tretjem in četrtem letniku manj obveznosti na faksu v smislu predavanj in vaj, tako da bosta lahko več skupaj. Dve leti bosta pa minili tik-tak.
Izkoristi zdaj to priložnost, tudi če bo na začetku težko, da si ne boš kdaj kasneje očitala.

Hvala moderatorka za odcep teme. Ko sem brala o vezah na razdaljo mi je to obenem prihajalo na misel, je pa res čisto obratno.

Najprej hvala filio za tvoje misli.
Poznam te selitve ja. Midva sva nekaj let delala skupaj, ker se je ukvarjal s performansom, nekajkrat tudi po tujini, ampak to niso bile daljše odsotnosti. V 99% sem bila zraven, sodelovala, pomagala (maska, organizacija, kostumi, dogovarjanja, ...) in se ogromno stvari naučila o delih v backstagu, o showbiznisu, medijih, ljudeh itd. Ko je to postalo res blizu profesionalnega, je meni psihično postalo prenaporno - sploh zaradi tega občutka, da sva čisto skozi brez obstanka in se misli, samo še na naslednji nastop...
Sedaj sva že na tromesečni pavzi od tega, ampak to je samo zamenjal za ogromno dela (ravno zdajle je npr. spet letel delat pa sva komaj domov prišla...) v zvezi z bodočim poklicem in študijem.
Kljub temu, da je v 4. letniku, se mi ne zdi da ima dela manj. Kvečjemu ga toliko bolj resno jemlje in zato je prisoten toliko več, več se dodatno izobražuje in še kot sem omenila že sedaj ob svojem urniku naj bi začel z delom asistenta za nižje letnike. Ko je bil v nižjih letnikih je bil dosti bolj na easy pa je mel enako dobre ocene.
Razlika je ta, da imam jaz sama zdaj dosti več časa zase, za svoje užitke in hobije, sprostitev in "moje stvari", kar ful dobro dene mojemu počutju in na sploh sem zelo vesela, da je tako. Da se mi nekako stvari postavljajo na svoja bolj umirjena mesta.

Glede svojega študija, sem razmišljala, da bi se vpisala nekam, kjer imajo samo "vikend predavanja" v Lj. Začuda me pritegnejo prav taki programi.
Danes na vožnji domov sva se pogovarjala o tem in da mi je logično, da bi ob takem študiju se jaz vozila, živela pa bi še zmeraj tako kot zdaj, na Obali, skupaj. Čisto po pravici sploh ne vem, kako bi to izgledalo, ker cel teden je on zaseden, vikend pa bi jaz preživela na cesti in v Lj in bi se še manj lahko videla. Zdaj vse nadoknadiva čez vikend. Moj študij bi trajal 3+2, on pa ima zasigurano še kar nekaj let, da more ostat na Obali, ni samo leto ali dve . Še pol leta, da konča 4.l, 1 leto da naredi izpite za nazaj in napiše diplomsko (če mu uspe v enem letu), na lokacijo ga veže tudi delo (samo na njegovem faksu so mu ponudili delo asistenta - ni možno, da to enako velja recimo na soroden faks v Lj), magisterij pa res lahko gre delat kamorkoli, tudi v tujino, to je res. Kolikor se lahko to sliši naporno pa bo kako leto samo delal pa nič študiral pa počel še kaj drugega raje za zraven.
Ma kolikor malo ali veliko let je še, jaz ne morem več čakat, da on konča, moram naredit nekaj za svoje življenje, prihodnost itd. Nekako zabušavala in pridobivala sem izkušnje na drugih podorčjih pa malo delala, sem zdaj že 3 leta, dosti imam. Sem si res zaželela spet nekaj resnejšega in odgovornješega. On bo že porihtal svoje stvari - ima krasne možnosti, odprte opcije in bo že zmogel!

Mislim, da moja vloga, da ga podpiram pri vsem kar dela in se sorazmerno vključujem, zase pa imam neko povprečno službico in hobije, mi ni več dovolj oz imam občutek, da nekaj pomebnega zase potiskam na stran.

Bom preverila opcije in programe spletnega študija! To mi je tudi on že nekaj predlagal, samo me ni nič še pritegnilo. Moram malo bolj podrobno se o tem informirat.

To da bi veza razpadla me sploh ne skrbi. Samo organizacija najinih življenj in kako bo v prihodnosti se bo oz. mora malo preurediti in malo bolj dogovoriti. Ljubezen, ujemanje osebnosti in tega da se vidiva tudi še dolgo v naprej skupaj - tudi kot starša skupnih otrok - to je vse v redu. Občasno mi gre malo na živce, njega tut kaj moti pri meni, ampak ponavadi je nekaj drugega pri nama (v osebnih zadevah) narobe pa potem eden drugemu tečnariva, dokler se ne pogovoriva kot je treba .

Mogoče pa je samo malo kašna moja trema pred spremembo, ki si jo želim. Pa ne spremembe partnerja. Življenjskega bioritma, navad, vsakdana, obveznosti, okolja, ljudi, ... in seveda če mi bo uspelo, če bo spremeba dobra ali slaba itd. Če se bom sigurno prav odločila. Da ne bom tega obžalovala - kot sem že enkrat izbrala napačen študij...
A preveč tuhtam?

Filio, sem še enkrat prebrala tvoj post. Kako pa sta uredila, ko je prišel tvoj čas? Kako se je on prilagodil tebi? Kako sta se zorganizirala?
Ja, jaz občasno imam občutek, da se jaz bolj žrtvujem zanj kot pa se on za mene oz da sploh se (po mojem občutku) že apriori ni ok! Se strinjam čisto. V obdobjih ko ga imam noro rada, mene to da mu dajem toliko podpore in da tudi jaz vlagam v nek najin projekt, ki je pa bolj ko ne na njegovi karierni poti, me to sploh ne moti - niti kaj si mislijo kašni znanci, kolegice, ki se jim zdi to čisto nenavadno. Jaz sem ponosna nanj, na najin uspeh in na to kar sva dosegla, tudi zato ker sem jaz veliko pripomogla k temu in ljubezen (ter to da sva dober tim že tako) dobro vpliva na delo in ustvarjalnost.
Kar me je jezilo in bolelo včasih je bilo to, da je bilo najino delo tretirano, kot da jaz za to nimam nobenih zaslug (čeprav je včasih bil delež truda in vložene energije včasih še večji kot od njega) oz kot da to nima takega pomena. Recimo kot je tako, da za isto delo dobi ženska manj plačano. No če govorimo o spoštovanju ga je on potegnil za oba. Ni da on ni spoštoval kar sem jaz počela, ampak za druge sem bila nevidna. Tudi še zdaj veliko ljudi misli, da karkoli že jaz počnem, je nepomebno oz nevidno. Pač brezvezno. Nadomestljivo. Itd. V primerjavi z njim, ki je že področje, na katerem si ustvarja kariero, v družbi zelo v čislih in požene že samo zaradi tega respect in čisto drug odnos. Pa še moški je. Ampak tega, da pa jaz njemu napišem seminarsko v angleščini za 10 v eni noči iz podorčja, ki nikoli ni bila moja stroka - tega spoštovanja pa jaz od ljudi nikoli ne bom dobila. (ko sem še hodila na svoj faks nikoli nisem za kašno seminarsko s svojim imenom nikoli dobila čiste 10 pa je bilo moje področje - a ni to čudno?).

Tako da želja po študiju pri meni je tudi želja po temu, da me začnejo spoštovat, cenit kot si zaslužim oz bolj in ne samo me jemat kot pač nek obesek zelo uspešnega, karizmatičnega in fantastičnega fanta...

Kot prvo moraš sama sebe najprej spoštovati, šele potem te bodo tudi drugi, pa ni treba, da počneš kaj pomembnega. Se mi zdi, da tega samospoštovanja ti nimaš, ker se počutiš manj vredno od fanta in misliš, da bo prišlo samo od sebe, če boš začela študirat ali pa kaj pomembnega počet. Tak občutek je pomojem samo kratkotrajen, za tisto stalno zadovoljstvo se je treba malo bolj potrudit in konstantno delat na njem. Sem najprej mislila, da si doma v kakih rovtah (oprosti izrazu:)), da bi se morala vozit daleč na faks, samo na Obali, če prav vem, je kar nekaj študijskih programov. Te noben ne pritegne? Pa tudi, če te ne, še zmeraj je kar dobro izhodišče, ura vožnje tudi ni nek bav bav. Jaz sem včasih živela v Šiški, študirala na Biotehniški (pri živalskem vrtu) in sem vsako jutro porabila cca. 45 minut, da sem prišla do faksa. Uporabljala sem seveda javni prevoz in noge. Potem je še opcija, da se preselita malo bolj v notranjost, če boš študirala v Ljubljani in imata oba približno enako pot do službe/faksa. Glede spletnega študija pa pazi, ker moraš biti zelo discipliniran, da ga sfolgaš, ker čim ne hodiš na faks in nisi prisiljen v sprotno delo lahko nastane drekec pekec. Pa tudi ne vem koliko novih poznanstev skleneš na ta način.

Pa še, da ti odgovorim. Pri nama se je sčasoma vse postavilo na svojo pot, nisem nič forsirala. Sem pa imela pripravljen plan B v primeru, da bi še naprej igral v tujini. V tem primeru bi se normalno vpisala na faks v tujini, kjerkoli bi že pač bila, on bi pa podpisal vsaj dvoletno pogodbo. No, zdaj pa sva pač v Kranju, on se na treninge vozi, čaka na službo, jaz pa lahko mirno nadaljujem s svojim življenjem in mi ni žal niti ene odločitve, niti ene "žrtve" v preteklih dveh letih.

Sovica, da veza traja in je vredna tega imena, morata biti oba sposobna povsem samostojnega življenja in odločitev. Jaz sem se v 10 letih dosti prilagajala fantu, ampak ti povem, da prvič ko pridejo kakšni večji problemi, se najprej spomniš čemu vse si se prej odpovedal, pa čeprav prej to narediš čisto prostovoljno, brez večjega napora in ti je logično, da je tako prav in ok.
Če ti to s študijem toliko zaposluje misli, potem moraš nekaj ukrenit. Leta prinesejo svoje in že kmalu lahko, da ne boš več razmišljala tako kot sedaj.
Menim, da je slaba odločitev varianta študija med vikendom-potem bosta res bolj malo skupaj. V tem primeru se mi zdi bolj logično, da študiraš med tednom, ko je tudi on polno zaposlen s svojim delom in študijem. Ali boš živela v Ljubljani ali pa se vsak dan voziš v Ljubljano-stvar lastne presoje. Vožnja zna utrudit, je pa res, da bosta vsaj ponoči skupaj. Pretehtaj, kaj bo najbolje in čim prej ukrepaj. Brez žrtev ne bo šlo.

Če se imata res tako zelo rada in če vajina zveza štima, potem bo šlo skozi. Pa tudi če ne bo, boš vsaj nekaj naredila zase in ne boš kasneje razmišljala kaj bi, če bi.
Dobre stvari so ponavadi vedno težke

Mogoče res en mičken sploh, ker enostavno ne moreš vedeti, kaj ti bo ta sprememba prinesla in se za "brez veze" toliko matraš s tem. Jaz sem dobila občutek, da si res želiš študirat in moj nasvet bi bil, da pojdi. Pusti vse dvome na stran - če ti bo šlo, če si tokrat izbrala pravi faks, kaj pa, če to spet ni to ... Jaz sem se letos po nekaj letih študija na zgrešeni fakulteti (in programu) prepisala drugam, izredno. Plačala sem dobrih dva tisoč evrov za program, za kar mi ni žal. Imela sem dvome, tako kot ti - a naj grem v to? Je to prava odločitev? Kaj pa, če potrpim in ostanem kar tu, kjer sem? Kaj, če mi tam ne bo všeč? Kaj, če sem spet zgrešila? Kaj, če mi ne bo šlo? Toliko vprašanj sem si postavljala, da sem že samo sebe živcirala. Takrat sem se umirila, pomislila, da delam to, kar želim - grem na faks, na katerega sem že prej želela in lahko upam, bo to to. In je Najboljša odločitev v mojem življenju. Stara sem toliko, da bi morala lani diplomirat, pa sem letos spet brucka - in uživam. Naporno je, drugače je, novo je, ampak ni mi žal niti enega trenutka in niti enega centa. To sem naredila zase in občutek je fenomenalen. Seveda obstaja možnost, da bi se drugače razpletlo - razočaranje na novem faksu, nad programom ipd. Na to sem bila pripravljena in sem šla tja brez pričakovanj. Če ne poskusiš, ne moreš vedeti. Pogumno

Najlepša hvala vsem za odgovore. Odprla so mi marsikatero opcijo zarazmišljanje v teh dneh. Sem že zadnjič imela napisan kar velik odg. pa se je potem po nesreči vse zbrisalo iz ponovnega pisanja pa se je raje razvil en lep dolg pogovor s fantom, v katerem sva se spet bolj povezala. Včasih zaradi obilice dela in kašnih skrbi zgubiva tako močen connection kot ga imava ponavadi. Samo vedno se najdeva, samo da si čas vzameva .

Želja po študiju in namen ter skrb tudi v tem smislu za prihodnost ježe od vedno. Ampak to da mi na prvem faksu ni uspelo me je zeloprizadelo pa moje doma tudi (so nekako vero v mene čist izgubili) - so taka familja, da jim je to blazno pomembno in kot da drugega sploh ni. Danes me to ne zanima več oz. me ne gane, ampak včasih pa sem bila res poklapana. No, ves ta čas aktivne pavze sem vedela, da ko najdem pravi faks zase, bom spet študirala in predvsem ko bom čutila, da sem nanj res dobro pripravljena. Zdaj nekako čutim, da je ta čas vedno bližje oz. skoraj tu .

V bistvu se je že veliko teh mojih strahov iz prvih postov že kar precej razblinilo. Je pa res, da če o vsem ne pretuhtam me to skrbi, če pa pogledam in se pogovorim o dejanskih možnostih je pa veliko bolje.
Mojemu fantu se nobena izmed mojih "izgovorov" oz "pretiranih skrbi" ne zdi noben problem - ne vožnje, ne bivanje, ne finance, najin odnos pa še najmanj. Včasih sem prav začudena, kako je lahko pri tako resnih vprašanjih tako brezskrben oz miren. Če si na pravi poti, se vse uredi kot se mora,veliko lažje kot si na začetku pričakoval... To mi on svetuje, čeprav zase včasih ne zmore vedno takega pristopa. Logično, kdo pa kdaj nima skrbi.

Prvi pogoj, ne glede na vse nadaljnje prilagajanje, je izbor pravega študija, ki pa se tudi pri meni kaže, da bo eden izmed novejših programov, lociranih na Lj, a izreden - prisotnost za med vikendi in en mesec dela v tujini (konkretno Dunaj (to ni tako daleč)) julija, šolnine pa še nisem našla, ampak mislim da bo nekje 2000-3000€ na letnik - kot je pri vseh programih.
Bistvene so mi tri stvari: koliko dolgotrajno me ta smer zanima, kako dobro je organiziran sam program (praksa, profesorji, snov, vzdušje) in kašna je zaposljivost v tem poklicu.
Trenutno berem gradiva, članke in kar najdem na netu o tem, čaka me še informativni dan... Zaenkrat imam kar dober občutek. Nisem pa še dala končne pike.

Glede veze, vem da je veza dobra. Ampak dobra je zato, ker si za njo redno vzameva čas - da če že izgubiva ta connection, če komunikacija oslabi, povezanost, osebne pogovore, to znava vedno znova nazaj poiskat in v težavah znava skup stopit itd.
Ampak tako je bilo, ker sva vedno tudi fizično bila en ob drugem. Seveda bom pomislila, a bo to potem še šlo, ker bo časa in energije še manj in se bo treba še bolj potruditi. Pa že zdaj ni vedno "na lagano".
Skrb je bila pa še toliko večja, ker sta v zadnjih mesecih šla narazen dva resna para (najini kolegi), ki so vse, živeli skupaj, bili že več let skupaj, zgledalo vse ok, pa so se toliko zatopili vsak v svoj posel, da so jim odnosi s partnerjem dobesedno nekam zvodeneli. In so šli narazen.
Upam, da mi2 ne bova prezaposlena ali preutrujena za vlaganje v najino povezanost.
Ni me strah kakšnega "presenečenja" - v kakšni vezi naj bi pravzaprav bila - v moji odsotnosti, ampak če se bova v naprej v novi situaciji znašla. Sedaj se je veliko raje zgodilo, da sva to vez zgubila, ko je bilo v igri veliko dela in stresa.
Drugače pa se strinjam - treba je bit samostojen in finančno neodvisen, s svojo izobrazbo in dat vezo tudi na tako preizkušnjo. Se mi pa kar zdi, da je moj bavbav večji kot potem bo. Se pa pridno manjša!!

Ja in ta strah je tudi odveč - ker to koliko v določenem obdobju vsak od naju ter oba vlagava v odnos in to kako močno sva povezana ali odtujena, to se dogaja že sedaj (ta dinamika odnosa) ne glede na to, da živiva sedaj skupaj in da sva lahko večino vikendov skupaj. Verjetno bo prav isto potem, samo da bom jaz veliko bolj kot prej zaposlena še z nečim drugim. Česar se pa tudi že veselim. (On pa še bolj  česar včasih prav ne morem verjet )

Lai Ming, tvoj post me je resnično razveselil, pomiril in opogumil.
Imaš prav - če čebula ne bi če imela bi bla bula . Tudi pri meni ta smer je ta, ki sem jo želela študirat še predno sem se na gim. vpisala - oz po prvem letniku sem se nekako to odločila. Potem se je izkazalo, da programi, ki so  bili takrat na voljo za ta poklic (v Slo) niso bili lih to to (pa tudi nisem imela lih odprtih možnosti prist na njih). Se je pa pred parimi leti začel tisti pravi, odkrila sem ga po golem naključju šele zdaj.
In sicer na njegovem faksu so imeli oblikovno in grafično za popravit predstavitev za ta faks in tako je ta informacija mene našla, ne jaz nje .

Vsem hvala za vaše odgovore in mnenja. Bom se še kaj javila v tole temo pa upam, da z novico kako se stvari sestavljajo ugodno na poti proti cilju . Pa da bo čim manj dvomov in skrbi!
Jaz jo bom verjetno še kdaj do takrat ošvrknila!! Za pogum in v spomin, da je kdaj treba samo zamižat in skočit....