Punce, men je zlo žal za tale izbruh, ampak moram jezo ven iz sebe spravt. Nism vedla, kam nej napišem ...
Danes sem na robu živčnega zloma, jutri imam dva izpita, v soboto enega, naslednji teden štiri ... Ampak to sploh ni tako hudo, najhuje je, da bom doma znorela!!!! Poleg vseh problemov, ki jih imam s starši, imam zdaj še enega.
Pred dobrim letom sem shujšala z 81 na 56 kg in sem si končno všeč, to težo tudi nameravam ohranit. Starša me nista pri tem nič spodbujala, cel čas sta mi govorila, da sem presuha, da naj jem, mami mi je govorila, da sem kot iz Dachauua ... Dobesedno sramovala sem sem se svojega vedno lepšega telesa pred njima, pa bi moralo biti ravno obratno. živimo v 1,5-sobnem stanovanju, jaz pa ju vidim mogoče petkrat na dan, ker se sploh nočem več z njima pogovarjat, poleg tega pa skoraj vsakič jokam, ker me vedno, ko pridem iz sobe, sprašujeta, če sem lačna, ker očitno mislita, da cel dan ne jem, pa pojem v resnici količinsko več od njiju s to razliko, da jem zdrave stvari. Ne morem več
No, zadnjih par tednov pa je moja mami ratala tako hinavska, da bom znorela. Pred kratkim sem šla do nje v službo, ker sem ji morala nekaj nesti. V njeni pisarni je bila neka sodelavka, ki je že dolgo nisem videla in mami ji je ponosno rekla: Poglej mojega otroka, kako je lepa. To je tako izgovorila, kot da mi je ona pomagala pri hujšanju, kot da bi bila ponosna na
