A je to normalno?

Jesus... Tadva imata pa res "rada" svojo hčerko...

Katja, bojim se, da tudi če karkoli napišeta, ne bo pomagalo. Sem se že sama zanimala za te reči, pa mislim, da na koncu vseeno odločajo svojci. Tako, kot glede organov (če sem prav poučena).

Mislim, res too much! Da človek nima pravice, da bi sam odločil, da bi rad dostojanstveno živel in umrl...

smo če se ne motim a nista onadva za to da bi jo odklopili?

Ne, mož je za, onadva proti (če sem prav slišala).

No, če odločajo svojci, potem jaz ali on pred starši pomaha s tem napisanim sporočilom in da zakonca odklopit.

 

Pri organih je pa tako, da če imaš tisto izkaznico se lahko vsi na glavo postavijo, pa nič ne pomaga.

 

 

Onadva sta proti, mož jo hoče odklopit.

Starši ne želijo, da jo odklopijo. Njen mož pa si želi, da jo odklopijo. Nekje sem prebrala, da njen mož že nekaj let živi z drugo žensko in ima z njo otroka.

Meni se tudi 15 let takšnega "življenja" zdi eno samo mučenje. Po drugi strani pa ne moremo vedet kaj se dogaja v njeni glavi. Mogoče pa lahko čuti in razmišlja, le pokazati ne more.

Samo, kaj ji pomaga, če lahko čuti in razmišlja, če že 15 let vegetira, priklenjena na posteljo? Joj, ma to je grozljivo.

 

Ja Katja, res je, mislila sem, če se obema naenkrat kaj zgodi. Pa tudi vprašanje, kako bi razmišljal partner, ko se njegovemu ljubemu kaj zgodi - morda bi tudi on upal na (čudežno?) izboljšanje?

Meni je tudi ta zadeva zdaj grozljiva in se mi zdi pravo mučenje. Vendar, če bi bila postavljena v tako situacijo, ne vem kako bi razmišljala. Tudi jaz zdaj pravim, da si ne želim vegetirati ali živeti z res hudimi poškodbami. Vendar ko si postavljen pred dejstvo oz. ko se ti kaj takega zgodi, pa marsikdo začne razmišljat čisto drugače. Po moje se je zelo težko odločat v naprej (če se mi zgodi to in to želim, da ..). Odločiš se lahko samo, ko se ti dejansko to zgodi. Ker takrat vsaka malenkost vpliva na odločitev za življenje ali smrt.

 

Sej so jo odklopili...oz. hrane in vode ne dobiva že skoraj cel teden. Ne preostane ji več kot še par dni življenja.

Saj po eni strani starše razumem....težko se je posloviti od svojega otroka. Pomoje se zavedata, da to ni nikakršno življenje zanjo a jo vseeno želita obdržati v svoji bližini. Da jo lahko obiskujeta, jo gledata, božata, poljubčkata. Sta sebična, ker mislita nase a vseeno mi je vseh žal. Nevem kako bi reagirala v svoji koži. Zdaj lahko govorim in pametujem ampak dokler nisi v takšni situaciji ne moreš vedeti. Tu ne dela razum....

Ja jaz tudi mislim da je staršema težko ker se še nočeta posloviti od nje in še kar upata, da bo boljše. Čeprav res ni življenje takole 15 let vegetirat. Res je hudo za starše mislim da še bolj ker ko jo bodo enkrat odklopili je res dokončno ne bo več.

Mislim, da ko enkrat vidiš človeka na intenzivni na vseh tistih cevkah, drugače razmišljaš.

 

A ni bolje, da se človeka spominjaš, ko je hodil okoli in se smejal, kot pa kako je ležal v postelji v plenicah, slina mu teče iz ust, nekaj grgra...

Veste kaj v 15 leti bi se pa starša lahko že poslovila.... In je to čisti egoizem, ker njiju čisto nič ne briga kako se počuti mož in kaj on prestaja...