Objavljeno: 22. mar 2012 13:23
Imam hudo stisko in ne vem, kaj naj storim ...
Sem v 7. tednu nosečnosti. Res je, da sem se zanjo zavestno odločila, čeprav je bila to bolj partnerjeva želja kot moja, vendar sem bila prepričana, da če se imava rada, da mi bo to prineslo veselje. Tudi razumela sva se super, čeprav sva se enkrat že razšla. Vse je bilo vredu dokler nisem izvedela, da sem zanosila. Logično je, da se v glavi pojavlja veliko misli, da prebiraš stvari in se izobražuješ o tem kaj je dobro za otroka in kaj za nosečnico. Tu so se začele težave. Čeprav sem samo razložila, kaj sem prebrala, pravi, da paničarim.
Morilo me je tudi to, da bom na nek način postala od njega odvisna, saj imam že zdaj minimalno plačo, ker ne dobim službe v svoji stroki, ampak vsaj delam - nisem doma, da bi čakala na boljše čase. Vedno sem si bila navajena poskrbeti za svoje potrebe, ker nikoli nisem mogla pričakovati nikogaršnje pomoči, zato mi je ta preobrat toliko bolj boleč ... On mi na to pravi, da naj pa potem otroka donosim, počakam še 4 mesece in podpišem pa naj grem kamor hočem. NITI POD TOČKO RAZNO! Če bom jaz svojega otroka donosila, ne mislim nikomur nič podpisovati, ker bo to MOJE DETE!
Zmogla bi se porediti v tem finančnem smislu, če se ne bi začelo dogajati naslednje ...
Jaz sem pač povedala, kaj me teži, ker se mi zdi prav tako - treba se je pač pogovarjat. Najprej je znorel, ker sem samo izrazila misel, da bi šla na kavo s prijateljico (ki živi na drugem koncu Slovenije in se vidiva zelo poredko) uro prej kot je bilo dogovorjeno (res je sicer, da sva v tistem času imela planirano kosilo, ampak samo misel sem izrazila, nisem rekla, da bom).
Naslednji dan smo sedeli na balkonu s prijatelji pa me prijateljica vpraša, če sem že dala mačko k mamci, da ne bi bilo, kaj narobe z otročkom. Pa je spet znorel, da naj me pustijo pri miru in me ne strašijo več, ker se mu bo zmešalo.
naslednje jutro se vstanem, se stuširam in začnem zlagati cunje v potovalko (bila sva na obisku) ... Pa je bilo spet vse narobe, ker nisem prišla nazaj v posteljo in sem spakirala cunje pred zajtrkom.
Potem je bilo narobe, ker sem na balkon odnesla samo svojo skodelico in ne še njegove ...
Dobivam občutek, da kmalu ne bo nič več prav ... Vsega skupaj traja najino razmerje slabo leto in enkrat sva že šla narazen, prav zaradi podobnih stvari, vendar ko sva prišla nazaj skupaj in ko mi je s solzami v očeh govoril, kako me ima rad (in želela sem si, da me imam nekdo rad, ker sem bila kar nekaj časa samska in razočarana) in ko sva se pogovorila, sem mislila, da bo drugače.
Ko sem bila še otrok, sta se moja starša ločila in zaklela sem se, da bodo moji otroci imeli očeta in mater skupaj. Tule so pa težave že zdaj ...
Vem da sem kriva sama, ampak vseeno bi mi prišla prav kaka spodbudna beseda.
Sem v 7. tednu nosečnosti. Res je, da sem se zanjo zavestno odločila, čeprav je bila to bolj partnerjeva želja kot moja, vendar sem bila prepričana, da če se imava rada, da mi bo to prineslo veselje. Tudi razumela sva se super, čeprav sva se enkrat že razšla. Vse je bilo vredu dokler nisem izvedela, da sem zanosila. Logično je, da se v glavi pojavlja veliko misli, da prebiraš stvari in se izobražuješ o tem kaj je dobro za otroka in kaj za nosečnico. Tu so se začele težave. Čeprav sem samo razložila, kaj sem prebrala, pravi, da paničarim.
Morilo me je tudi to, da bom na nek način postala od njega odvisna, saj imam že zdaj minimalno plačo, ker ne dobim službe v svoji stroki, ampak vsaj delam - nisem doma, da bi čakala na boljše čase. Vedno sem si bila navajena poskrbeti za svoje potrebe, ker nikoli nisem mogla pričakovati nikogaršnje pomoči, zato mi je ta preobrat toliko bolj boleč ... On mi na to pravi, da naj pa potem otroka donosim, počakam še 4 mesece in podpišem pa naj grem kamor hočem. NITI POD TOČKO RAZNO! Če bom jaz svojega otroka donosila, ne mislim nikomur nič podpisovati, ker bo to MOJE DETE!
Zmogla bi se porediti v tem finančnem smislu, če se ne bi začelo dogajati naslednje ...
Jaz sem pač povedala, kaj me teži, ker se mi zdi prav tako - treba se je pač pogovarjat. Najprej je znorel, ker sem samo izrazila misel, da bi šla na kavo s prijateljico (ki živi na drugem koncu Slovenije in se vidiva zelo poredko) uro prej kot je bilo dogovorjeno (res je sicer, da sva v tistem času imela planirano kosilo, ampak samo misel sem izrazila, nisem rekla, da bom).
Naslednji dan smo sedeli na balkonu s prijatelji pa me prijateljica vpraša, če sem že dala mačko k mamci, da ne bi bilo, kaj narobe z otročkom. Pa je spet znorel, da naj me pustijo pri miru in me ne strašijo več, ker se mu bo zmešalo.
naslednje jutro se vstanem, se stuširam in začnem zlagati cunje v potovalko (bila sva na obisku) ... Pa je bilo spet vse narobe, ker nisem prišla nazaj v posteljo in sem spakirala cunje pred zajtrkom.
Potem je bilo narobe, ker sem na balkon odnesla samo svojo skodelico in ne še njegove ...
Dobivam občutek, da kmalu ne bo nič več prav ... Vsega skupaj traja najino razmerje slabo leto in enkrat sva že šla narazen, prav zaradi podobnih stvari, vendar ko sva prišla nazaj skupaj in ko mi je s solzami v očeh govoril, kako me ima rad (in želela sem si, da me imam nekdo rad, ker sem bila kar nekaj časa samska in razočarana) in ko sva se pogovorila, sem mislila, da bo drugače.
Ko sem bila še otrok, sta se moja starša ločila in zaklela sem se, da bodo moji otroci imeli očeta in mater skupaj. Tule so pa težave že zdaj ...
Vem da sem kriva sama, ampak vseeno bi mi prišla prav kaka spodbudna beseda.
Bodi to kar si, ker tega nihče ne počne bolje kot ti.
0
0
