Meni je tale tema res všeč, saj se govori tako o pozitivnih kot tudi negativnih posledicah poroda in starševsta.
Tudi tukaj na temi je moč občutiti (drage mamice, ne me zdej napast), da je neprempanost, izčrpanost in vse kar otrok prinese s seboj tabu tema, ki se prikriva, ne prizna se jo niti sebi, kaj šele drugim, saj bi potem takoj bila označena kot slaba mati, ki ji je vse težko za svojega otroka (kar je seveda daleč od resnice).
Trenutno ne razmišljam o otrocih. Imela sem priložnost srečati zelo zahtevne otroke, srednje in manj zahtevne. Lahko rečem da ti srednje in manj zahtevni, se meni osebno zdijo precej zahtevni. Kot je ena že povedala, otroka ne moreš dati na off za par dni, da si napolniš baterije. Jz ko recimo pazim od sorodnice/prijateljice otroka, se lahko umaknem ko imam vsega dovolj, one se pa ne morejo.
Poznam primer mlade mamice, ki se skos trudi otroka vtaknit drugim v varstvo,da lahko gre malo po svoje. Jz jo ne obsojam, samo če bi njena mami želela otroka meti, bi si jih še rodila. Seveda ne bo odklonila varstvo vnučka, tudi če je preutrujena od vsega (saj ni več tako mlada in polna energije), saj bi potem bila slaba babi. In tko vse v krog. Krog pa je začaran.
100x bolj premislila če bom imela otroka, saj menim da tisto veselje, ki ti ga ustvarijo, ni vredno vseh neprespanih noči in vsega odpovedovanja. Nismo vsi za vse. Kapa dol vsem mamicam.
Potem z otrokom ne moreš tako in toliko potovati kot brez. Da pa ne govorim o nosečnosti (morebitne slabosti), porodu (masaker v porodnišnici, ja žal še vedno vsako režejo za ziher; da ne omenjam indukcije in pospeševanja poroda, ker se njim ne da čakat, skakanja po trebuhu nosečnice, da gre otrok ven... Groza me je samo ko pomislim na to, kaj vse morajo dati skos ženske, ki si želijo otroka...). Če bi že rodila, bi rodila v hiši za porode ali pa z babico doma.