Vzgoja; prijatelj/sovražnik/le otrok/le starš

Kaj je dobro starševstvo?
Kje so meje - biti starš ali 'd best friend'?
Ali je življenje staršev (kot tudi usoda) preveč prepleteno z usodo in življenjem otrok?
Je ločitev od staršev nujna?
Ali se otrok kljub -morda vedno večji- prepletenosti, lahko izoblikuje kot individualna oseba?
in še mnoga druga milijonska vprašanja...

***

Ko se trudiš biti dober, pozoren, ljubeč starš, in to prerase v prijateljstvo, nato pa 'backfires', torej se vse skupaj izjalovi, in navkljub vsemu ne najdeš veš prave, mirne poti, ...kako naprej?
Takrat starši obupajo, otroci tudi, prihaja do stalnih prepirov. Najrajši bi vsak zase zaživel, imel svoj, končno duševni mir, a ne gre, ker je otrok še najstnik. Zato...
1. se dnevno vračaš v tako okolje, se trudiš, se veseliš, trpiš ali...
2. enostavno starše odpišeš, jo popihaš oz. se te starši odrečejo, te zavrnejo.

***

Kakšne so vaše izukušnje? Vaši nasveti? Kaj ste vi naredili? Kaj bi naredili?

Vidite, sama vprašanja. Neskončno se vlečejo. Veljajo tako za starše kot otroke.
Oglasite se. Spregovorite!

Klikni - uporabna spletna stran

Uh, to bi se dalo pisati eseje o tem, tako globoko in zapleteno vprašanje je to. Najbrž je toliko oblik odnosov, kot je na svetu starševstev. Opazila pa sem, da kadar se za dilanje sodi kakšnemu ostarelemu narkomanu, vsemu prebodenemu z iglami in okužnemu s hepatitisom, ki so se mu že davno odrekli vsi bivši sošolci, sodelavci, znanci, žena in otroci, še vedno v klopi za njimi vedno sedijo njihove še bolj ostarele mame in jokajo in molijo zanje.

Se strinjam s Saharo, da so ti odnosi zelo individualni in ni nekega splošnega recepta. Zase lahko rečem, da se s svojima odraslima hčerama dobro razumem (upam, da bi tudi onidve to potrdili ). Ne strinjam pa se s tistim: mati in hči - najboljši prijateljici . Najboljša prijateljica ti mora biti navsezadnje tudi generacijsko blizu.
Moram pa pošteno povedati, da sta bili obe precej nezahtevni in neproblematični pubertetnici in se nismo ubadali s takimi težavami, da bi obupavali (ne midva kot starša ne punci) ali se na veliko prepirali.
Če bi bila še enkrat mlada, bi si želela prav taki hčerki .

Točno to se je slišalo tudi iz mojih ust, in to takoj pri naslovu te teme, kaj šele naprej. Nekako, vem kaj hočem v tej debati, a vseeno težko razložim. Zato sem tudi naslov že 2x spreminjala. Moj večni problem. Toliko idej, zamisli, tako da se vedno premislim, se vprašam, kaj bi bilo boljše...?

Bi rekla. Ja.

Siljenje se za moje pojme, vedno izkaže za neplodno.

Biti precej strog ali preveč popustljiv (sploh če izpade, da ti otrok narekuje življenje), tudi ni ok. Treba je najti neko  ravnovesje, srednjo pot, in se je držati. Treba je, treba bi bilo, a...

Tako! Spodbuda ni siljenje in obratno. Siljenje preoblečemo v neko motivacijo, da ne izpade preveč očitno.

To pa zato, ker je materinska ljubezen brezpogojna in materino upanje umre zadnje...če sploh...

Kaj se vsi razumete s svojimi starši in obratno? Nimate komentarja, ali le ne želite komentirati? Hm...I wont tell on you, promise.

_*Shaheena*_, hvala.
Tudi sama sem vedno želela, da bi stvari bile drugačne. Starša sta se ločila, ko sem bila še majhna. Danes sem sicer mnenja, da je ta odločitev bila pravilna. Oba imam rada, ničesar jima ne zamerim, ker vem kako zna biti težko. Ob ločitvi sem itak šla z mami, tako da z očetom dolga leta nisem imela tapravega stika. Potem so se vloge zamenjale in je tako naneslo, da sem šla živeti k očetu. Z mami je bilo vse sorte, posledično tudi zaradi tega, ker tudi njej v otroštvu ni bilo postlano z rožicami itn. Pri očetu mi je bilo lažje. Mami nisem videla že leta, se pa slišiva in piševa. Upam, da jo bom kmalu lahko predstvila njenima vnukoma. Ne bi rekla, da sem bila prav hudo problematičen otrok, le malce bolj lena. Dela je bilo ogromno, tako da sem vedno probala najti najboljši način, da bi zabušavala. Zaradi tega sva se z mami kar dosti prepirali. V šoli nisem bila slaba, družbo sem imela ok, nisem pila, sem pa probala kaditi, zgolj zaradi družbe, a ker mi ni pasalo, sem bolj kamuflirala kot dejansko kadila.
Tisti, ki imamo kake take nelepe izkušnje, ali kako naj rečem, si itak pravimo, da pa mi že ne bomo podobni staršem. Hm... Zdaj, ko sem tudi sama mami, se dostikrat zalotim, da delam enako kot je moja mami, kar mi seveda ni všeč. Se pa trudim. In se bom še naprej. Its a start.

Še to: nobenemu pa nisem poročala o mojem družabnem življenju, zato sem imela prijatelje. Tiste osnovne stvari že, ne tako v podrobnosti.
Mislim, da ni ok, da se staršem pove čisto vse v nulo, some things are best kept in secret.
Starša me, pomoje, še dandanes ne poznata. Ne vesta, kdo pravzaprav sem, razen dejstva, da sem njun otrok ženskega spola. Tako...zaradi kontrasta, rečeno malo v pretiravanju.