Prijava
Registracija Pozabljeno geslo

Forum

Težave pri vzgoji

samsara
Starost: 53Pridružen: 7. dec 2003Prispevkov: 4656Kraj: PtujStatus:Offline
Objavljeno: 9. avg 2009 9:01
Povezava do prispevka
Predlagam, da odpremo posebno temo, kjer lahko pišemo o težavah, ki jih imamo, in jih morda s skupnimi močmi lažje rešimo. Kaj vas najbolj teži v zvezi z vzgojo? 
0
Nazaj na vrh
Dominika
Starost: n/aPridružen: 16. jan 2009Prispevkov: 1020Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 9. avg 2009 14:13
Povezava do prispevka
Meni največ težav povzroča beseda "prosim", pa ne zato ker je ne bi mogla uporabljati ampak zato, ker jo prevečkrat. Včasih bi morala samo ukazati, jaz pa prosim. Sedaj se to poskušam malo odvaditi, kakšen dan bolj uspešno, kakšen pa manj uspešno, ampak delam na tem.
0
Nazaj na vrh
samsara
Starost: 53Pridružen: 7. dec 2003Prispevkov: 4656Kraj: PtujStatus:Offline
Objavljeno: 9. avg 2009 22:57
Povezava do prispevka
Kaj pa vem. Meni se že ne zdi nič narobe, če rečeš: "Si prosim sezuješ čevlje". Tudi meni je všeč, če nekdo tako formulira stavek, ko govori z mano. Verjetno je problem bolj v tonu glasu, da otroka nekaj prosiš, kot da ti s tem, da si sezuje čevlje, naredi uslugo.

0
Nazaj na vrh
Iree
Starost: 57Pridružen: 17. okt 2003Prispevkov: 9321Kraj: KranjStatus:Offline
Objavljeno: 9. avg 2009 23:40
Povezava do prispevka
Tudi meni se zdi prav reči prosim, saj se bo otrok navadil to reči tudi iz našega zgleda.
Ni pa mi všeč reči: Pridi sem in se obuj, prav? (Če se ponavlja prav pri vsaki stvari, ki jo hočemo od otroka.) Se mi zdi, da nas potem že niti ne more več resno jemati.
Moj problem je, da včasih izbruhnem, pa ne bi rada, čeprav mi je Samsara to odobrila, hehe. Včasih mi zmanjka potrpljenja in se zaderem, vendar mislim, da konec koncev s tem ne dosežem čisto nič več, samo znerviranega otroka.
0
Nazaj na vrh
Dominika
Starost: n/aPridružen: 16. jan 2009Prispevkov: 1020Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 10. avg 2009 7:46
Povezava do prispevka
samsara je napisal/aVerjetno je problem bolj v tonu glasu, da otroka nekaj prosiš, kot da ti s tem, da si sezuje čevlje, naredi uslugo.

 
Točno tako, Samsara. Stavek, ki si ga omenila: " Si prosim sezuješ čevlje.", jaz povem takole: "A bi si prosim sezula čevlje?". Vidiš tvoj stavek kljub besedici prosim rahlo diši kot ukaz, moj pa bolj kot prošnja in s takim načinom dam otroku ogromno manevrskega prostora, ki ga  včasih prav dobro izkoristijo.
Drugače pa ja, beseda prosim mora biti prisotna, že zaradi osnovnega bontona, vendar se je moram naučiti pravilno uporabljati,da mi bo v korist in ne v škodo. Problem je tudi verjetno v moji odločnosti v tistem trenutku. Saj pravim , da delam na tem, se še učim.
 
0
Nazaj na vrh
samsara
Starost: 53Pridružen: 7. dec 2003Prispevkov: 4656Kraj: PtujStatus:Offline
Objavljeno: 10. avg 2009 7:50
Povezava do prispevka
Saj se vsi učimo, kajne?
Iree, jaz sem ugotovila, da dretje pri nas čisto nič ne zaleže, včasih pa pomaga meni, ko so živci na koncu, kar tudi ni slabo . Menda pri nekaterih otrocih deluje, če povzdigneš glas. Zdi se mi, da je včasih kar učinkovito, če dobim zelo jekleno hladno odločen glas. Ponavadi sicer ne.
0
Nazaj na vrh
Katja
Starost: n/aPridružen: 20. okt 2003Prispevkov: 18114Kraj: GorenjskaStatus:Offline
Objavljeno: 10. avg 2009 8:59
Povezava do prispevka
Pri nas zelo pomaga, če začnem hladno govorit. Takrat sta vedno pozorna.  ČE tulim, me kar zignorirata.
smo pa pri nas že na začetku pubertete in moram reči, da je že začetek strašno naporen, kaj šele bo.  Jokamo, se deremo, zmerjamo, tulimo, pa spet malo jokamo..... OMG meni se bo strgalo.
0
Nazaj na vrh
Pika Nogavička
Starost: -13Pridružen: 10. feb 2006Prispevkov: 1162Kraj: ŠtajerskaStatus:Offline
Objavljeno: 10. avg 2009 11:28
Povezava do prispevka
Ko sem bila majhna, je pri meni najbolj delovalo, če me je mama dala za kratko na ignore. To mi je najbolj prišlo do živega in tega še zdaj ne maram, če se mi pri kom zgodi, in sem se potem vedno potrudila popraviti škodo, ki sem jo prej naredila.

Vpitje načeloma po mojih izkušnjah iz šole ne pomaga. Bolj pomaga miren, skuliran ton. Se jim zdi čudno, zakaj se ne derem in se umirijo.
"Drage kroglice pregelk, nikdar nočem biti vel'k."
0
Nazaj na vrh
Dominika
Starost: n/aPridružen: 16. jan 2009Prispevkov: 1020Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 11. avg 2009 7:55
Povezava do prispevka
Ja, Katja mi imamo tudi eno od hčerk v začetku pubertete in te popolnoma razumem.Včasih pridejo dnevi, ko se lepo pogovarjamo in pogovorimo,  drugič pa nič ne gre prav. Mislim, da bom težko najdla en pameten recept, če sploh obstaja. Jokamo se pa  tudi že pri nas ja. Ojoj kaj še bo.
 
0
Nazaj na vrh
Tanja
Starost: n/aPridružen: 14. okt 2003Prispevkov: 45033Kraj: Planet LepoteStatus:Offline
Objavljeno: 11. avg 2009 17:50
Povezava do prispevka
Tudi jaz se strinjam, da je treba uporabljati besedico prosim tudi v razmerju starši - otrok. Ne pa da se ukazuje kot (slab) lastnik psu ... Gre za osnovno kulturo komuniciranja.

Sicer ne vem, če je to (popolnoma) primerna tema, bi pa izpostavila nekatere napake, ki jih delajo nekateri starši pri 'vzgoji' (sicer imam v mislih katerokoli starost do nekje 18., ne le zelo majhnih otrok):
  • že omenjena: ukazovanje (ker je otrok in itak mora ubogati in poslušati);
  • ne jemanje otroka kot osebo, ki ima svojo pamet, razmišljanje, dojemanje stvari;
  • zatiranje lastnega jaza pri otroku (ker pač starš misli drugače, je to edino prav in ostalo narobe in nesprejemljivo);
  • utišanje otroka, da ne more nikoli povedati svojega mnenja ali dajanje le-tega v nič, ker je itak 'samo otrok' in ni pomembno. To se mi zdi čisto ponižujoče, dajanje občutka nepomembnosti in totalna depersonalizacija, ki otroku zbije samozavest v 'podn'.
  • grob odziv na vprašanja, ki jih zastavi otrok, ker nečesa ne ve (in ne more vedeti, ker je pač še otrok) in dajanje občutka, da je neumen, ker tega ne ve;
  • nezaupanje brez razloga (primer: dekle pri 16ih, vedno pridna učenka, nikoli kadila, pila, nobenih večjih težav, pa ji ne zaupajo in ne sme skoraj nikoli nikamor s prijateljicami);
  • neprestano nadziranje, da otrok ne more niti 'dihati';
  • nepripravljenost na kakršenkoli konstruktiven pogovor, samo prepovedovanje brez razloga - in to zadev, ki so za otroke dol. starosti normalne in jih počnejo vsi njegovi vrstniki, da je potem ja še bolj 'izločen';
  • zmanjševanje pomembnosti pozitivnih dosežkov otroka (ocene npr., pohvala od kje) in poveličevanje napak;
  • nespoštovanje zasebnosti otroka (brskanje po osebnih stvareh, prepoved zaklepanja v kopalnico, ko se otrok ureja/gre na wc ...).
To mi prvo pade na pamet ...
A health and beauty freak.
0
Nazaj na vrh
Sydelle
Starost: 34Pridružen: 3. dec 2008Prispevkov: 1752Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 11. avg 2009 18:05
Povezava do prispevka
Absoluten podpis pod Tanjin seznam, sploh glede spoštovanja otrokove integritete in samotojnosti, bi pa mogoče še dodala nekaj:

  • Pomanjkanje avtoritete oziroma vztrajanja, sploh pri pubrtetnikih (enkrat ali dvakrat se jim dovoli, da izsilijo stvari in potem vedo, da bodo s trmo/vpitjem/izsiljevanjem vedno dosegli svoje)
  • Ne-držanje obljub (tako glede tega kaj lahko kot tudi neizpolnjevanje obljubljene kazni - spet otrok ve, da starš ne misli resno in ga tudi ne jemlje kot takega)
  • Subjektivno kaznovanje (ko otrok res kaj naredi narobe, se mu to mora dati vedeti na primeren način; poznam pa primere, ko starši v takih primerih niso sploh kaj rekli, če je otrok naredil kaj takega, da je se je osebno dotikalo starša - ne vem, mu umazal hlače - je pa starš popenil, čeprav je nekaj minornega)
Se zavedam, da je lahko biti pameten dokler nimaš svojih otrok, ampak take napake (+ že prej omenjene pri Tanji) velikokrat opažam v okolici in si jih hočem zapomnit, da jih ja ne bi sama nekoč kopirala.
0
Nazaj na vrh
Dominika
Starost: n/aPridružen: 16. jan 2009Prispevkov: 1020Kraj: n/aStatus:Offline
Objavljeno: 12. avg 2009 4:54
Povezava do prispevka
Tanja je napisal/aTudi jaz se strinjam, da je treba uporabljati besedico prosim tudi v razmerju starši - otrok. Ne pa da se ukazuje kot (slab) lastnik psu ... Gre za osnovno kulturo komuniciranja.

.
 
Nevem zdi se mi, da ste me narobe razumele, nikakor ne mislim preiti na grobo ukazovanje, ker mi to že moja narava ne dovoljuje, vendar se moram res potruditi in biti bolj odločna ko kaj hočem od otrok (tukaj mislim najbolj na pospravljanje za seboj in nič drugega).
Sicer se pa tudi jaz strinjam Tanja kar si napisala, to je res tisto osnovno za dobro počutje otroka v družini, edina možnost, da zraste v samozavestnega  človeka.
 
 
 
 
0
Nazaj na vrh
samsara
Starost: 53Pridružen: 7. dec 2003Prispevkov: 4656Kraj: PtujStatus:Offline
Objavljeno: 13. avg 2009 8:47
Povezava do prispevka
Dominika, mislim, da sem te razumela- verjetno te skrbi, da se s tvojim načinom v osnovi postavljaš v nek podrejen položaj.
Sicer pa gre tukaj za dve stvari: težave pri vzgoji iz vidika staršev ter težave pri vzgoji iz vidika otrok. Seveda je zelo pomembno spoštovanje do otroka (kot piše Tanja), ki ga res pogosto pri starših primanjkuje. Čeprav to pogosto zamenjujemo s tem, da se potem otroku bojimo postavljati pravila in pred njim "gladimo" pot, da bi mu prihranili frustracije.  Kot sem že večkrat povedala- najboljši nasvet o vzgoji, ki sem ga kdaj dobila, je: "Vzgoja je kot hoja po vrvi. Ko opaziš, da se preveč nagibaš na eno stran, se nagneš na drugo. In ko opaziš, da se preveč nagibaš na drugo stran, se nagneš spet na prvo." Tankočutno iskanje ravnovesja.
0
Nazaj na vrh
Pojdi na:
Težave pri vzgoji
Stran 1 od 1
Pojdi na stran:
Kozmetometer
Zadnje ocene
Zadnji izdelki
  • Tanja 19. mar 2023 20:52
    RES slabo, meni izsušuje kožo
  • Tanja 21. feb 2023 18:20
    Izvrsten, najboljši
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 12:25
    Svaljka se
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 12:05
    Ne preprečuje vonjav
  • [*jag0da*] 19. feb 2023 11:57
    Ne neguje
Forum
Zadnje objave
Najbolj brano
Trenutno dogaja
Izpostavljamo
Koža je naš največji organ in prvi obrambni zid pred zunanjimi vplivi.