Jaz ne bi bojkotirala sladoleda niti, če bi ga proizvajali G. W. Bush, Berslusconi in Haider skupaj (pa res niso moje najljubše osebe).
Aja, jaz sem 1 leto kot študentka živela v Rakovi Jelši in sem imela včasih občutek, da nisem v Lj, ampak sredi Bosne, čeprav sem zdaj malce ustrelila, ker resnici na ljubo še nikoli nisem bila v Bosni. Sicer pa se mi ni prav nič slabo godilo in na nenehno nabijanje balkanske muzike sem se navadla, tako kot sem se potem navadla na nabijanje drugačne muzike v študentskem domu.
Kar se tiče jezika; mene ne moti to, da nekateri še po več letih v Sloveniji ne znajo ali nočejo znati našega jezika. Mogoče me bolj moti to, da se trgovci v Trstu ne potrudijo naučiti slovenščine vsaj toliko, da bi jo razumeli, čeprav je večina njihovih kupcev z naše strani. Morate upoštevati tudi to, da so nekateri pač totalno nenadarjeni za jezike in da se je, paradoksalno, celo težje naučiti jezik, ki je tvojemu soroden in podoben, ker v takih jezikih kar mrgoli "nepravih prijateljev". Še težje pa se je učiti nov jezik, če nisi več mlad. Po mojih izkušnjah so se prav vsi mladi, ki pri njih doma govorijo bosansko ali srbsko ali albansko, sposobni pogovarjati v zelo pravilni slovenščini.
Za priseljence povsod po svetu pa je zelo značilno, da se tesno in celo trmasto oprimejo svoje kulture, jezika itd., ker imamo pač ljudje močno potrebo po občutku pripadnosti. Tudi Slovenci v Argentini ali ZDA so čisto zaljubljeni v Slovenijo in ohranjajo naš jezik in pojejo naše narodne pesmi, se oblačijo v narodno nošo, čeprav so tam X-ta generacija in so Slovenijo videli samo na slikah. Mogoče bi se morali začeti zavedati tega, da močne in samozavestne družbe sprejemanje tuje kulture prav nič ne ogroža.
Nazadnje urejeno 20. apr 2006 20:37; skupaj popravljeno 1 krat
...
