> > V primežu proračunske mafije
> >
> > BRECELJ Erik, Sob 22.04.2006
> >
> > Danes je sreda, dan, ko načrtujemo program operacij za naslednji teden.
>Obračam
> > seznam s 43 čakajočimi bolniki, ki so samo na mojem spisku.
> > Podobno kot drugi kirurgi z našega Oddelka za onkološko kirurgijo.
>Naslednji
> > teden je en dan praznik. Poleg tega se moramo 25. aprila zaradi servisa
> > izseliti iz dveh operacijskih dvoran, ki ju imamo po poplavi l. 2002 in
>zaprtju
> > operacijskega bloka v stavbi A v najemu v Kliničnem centru.
> > Tako bomo operirali samo na dveh mizah dnevno.
> > Koga naj dam na operativni program?
> > Do sredine aprila sem letos operiral 90 bolnikov. Teh 43 lahko torej
>operiram v
> > mesecu in pol. Za nekatere je to žal prepozno. Pri izbiri si skušam
>pomagati z
> > opombami, ki si jih napišem ob vsakem bolniku:
> > pri mladem fantu: ima 3 tedne starega otroka,
> > pri obupani ženski: mati samohranilka,
> > pri nebogljeni starki: tumor hitro raste,
> > pri naslednjem: se duši,
> > pri mladem dekletu: na koncu z živci zaradi čakanja,
> > pri zadnjem: krvavi.
> >
> > Drugi teden bom operiral največ dva dni. Lahko bi operiral 4 dni, pa žal
>ni
> > dovolj operacijskih dvoran. Ostalo bo še skoraj 40 bolnikov plus novi, ki
>bodo
> > prišli v ambulanto. Zopet bo edina rešitev popoldansko in sobotno delo,
>brez
> > dodatnega programa in dodatnega plačila.
> > Če smo bili po poplavi l. 2002 še ponosni na to, da smo z delom izven
>rednega
> > delovnega časa spravili čakalno listo na 3 tedne, so danes občutki
>drugačni.
> > Osebje dela v nemogočih razmerah. Ob tem, da imamo končano novo stavbo s
>sedmimi
> > operacijskimi dvoranami, z oddelkom, ki bi mu težko našli par tudi izven
>naše
> > države.
> >
> > V skladišču imamo do selitve zapečateno vrhunsko opremo, ki pa je žal ne
>moremo
> > uporabiti samo zato, ker še vedno živimo v balkanski državi.
> > Gradnja kirurškega oddelka se vleče že več kot 10 sramotnih let. Do
>poplave v
> > stavbi A l. 2002 je bilo jasno, da politika ni imela namena zgraditi
>novega
> > kirurškega oddelka. Po poplavi smo jo skupaj z bolniki (nekateri so žal že
> > pokojni) prisilili v gradnjo.
> > Nepričakovano smo se zaradi velike investicije soočili z ljudmi, ki so
>obogateli
> > na račun investicij v zdravstvu. Zaradi nesodelovanja smo bili deležni
> > nerazumnega poniževanja z njihove strani in s strani takratne politike.
>Kljub
> > temu, da smo v letih po poplavi povečali število operacij za skoraj 100%,
>smo
> > ves ta čas dobivali le polena pod noge. Edina uteha so nam bolniki in
>rezultati
> > našega zdravljenja, ki so primerljivi ali celo boljši kot v najbolj
>razvitih
> > zahodnih državah.
> >
> > Ko je že pred enim letom kazalo, da se bomo preselili iz avstro-ogrske
> > konjušnice, se je vse končalo pri operacijskih mizah. Po dveh letih
>razpisov za
> > operacijske mize in pritožb smo se sedaj znašli v brezizhodnem položaju.
>Miz, ki
> > bi nam omogočile preselitev, očitno še dolgo ne bo.
> > Bolniki pa čakajo. V propadajoči konjušnici. Skozi okno lahko le nemo
>opazujejo
> > končan novi oddelek z večinoma že kupljeno opremo, ki propada v skladišču.
>Poleg
> > tega so stroški zaradi gostovanja v Kliničnem centru vsaj 150 milijonov
>tolarjev
> > letno. Blagor državi, ki si lahko privošči takšno zapravljanje denarja.
> >
> > Zaposleni smo se že navadili na katastrofalne razmere v stavbi A. Ne
>moremo pa
> > se navaditi na smrad, ki se širi iz javnih razpisov. Za koga je napisana
> > zakonodaja o javnih razpisih, ki že dve leti onemogoča nakup operacijskih
>miz za
> > slovenske bolnišnice, na katerih bi reševali življenja bolnim ljudem.
> > Koga ščiti?
> > Bolnike in proračuna prav gotovo ne. Pisana je na kožo dobičkarjev, ki z
>javnimi
> > razpisi služijo vrtoglave vsote. Ob takih zaslužkih seveda lahko čakajo
>več let
> > na rešitev razpisov in jih po potrebi tudi sesuvajo in usmerjajo v pravo
>smer,
> > tudi s pomočjo državnih uradnikov in funkcionarjev. Zaradi astronomskih
> > zaslužkov popolnoma legalno blokirajo ustanove, ki naj bi služile
>državljanom.
> > Škoda prostora, da bi našteval seznam ljudi, ki so vpleteni v lobiranje
>zaradi
> > nakupa operacijskih miz. Obnašajo se, kot da bi kupovali igralniške mize
>in ne
> > operacijskih, na katerih naj bi reševali človeška življenja. Če na žalost
>ni
> > bilo nič nenavadnega, da so ti ljudje pod prejšno vlado zelo uspešno
>ribarili v
> > kalnem, mi tudi sedaj počasi postaja jasno, da ti isti ljudje počnejo to
>še
> > naprej tudi pod sedanjo oblastjo. žal je sedanja vlada šibkejša od njih in
> > zakona o javnih naročilih, ki tem dobičkarjem omogoča legalno korupcijo.
> > Kdo sploh usmerja in nadzira investicije v zdravstvu? Prepričan sem, da
>minister
> > Bručan nima te moči. Mogoče je bil iskren v želji, da bi končno kupil te
>uboge
> > mize, še bolj pa bi mu verjel, če bi mize zaradi katastrofalnega stanja v
>stavbi
> > A kupil urgentno mimo razpisa. Pa tega ne more oz. si ne upa.
> >
> > Pa tega pisma ne namenjam politikom. Nima smisla. Obračam se na bolnike,
>ki so
> > bili zdravljeni v stavbi A, in na njihove svojce.
> >
> > Prosim vas, napišite, kako je doma čakati na operacijo zaradi raka.
> > Opišite svoje občutke, ko ste prvič prestopili prag stavbe A, kako je, če
>v
> > prenatrpani sobi ne moreš pojesti obroka hrane za mizo,
> > kako je zjutraj čakati v vrsti na stranišču, opišite smrad, ki se širi iz
> > počenekanalizacije,
> > ter kako izgleda nakladanje bolnikov v rešilni avto po snegu in dežju in
>prevoz
> > v Klinični center na operacijo,
> > opišite, kakšen je občutek, ko prideš na operacijsko mizo v premočeni
>obleki,
> > kako se je prijetno v poletni vročini po večurni operaciji peljati v
>rešilcu iz
> > Kliničnega centra nazaj v stavbo A - po razriti cesti, ki postoteri
>bolečino.
> > Opišite, kako težko je verjeti v ozdravitev v prenatrpani bolniški sobi ob
> > umirajočem bolniku.
> >
> > Pošljite to svojim politikom, ministrom, predsednikom, prejšnim in
>sedanjim,
> > skorumpiranim funkcionarjem, lobistom brez vesti, nenasitnim direktorjem,
> > urednikom, ki nočejo objavljati prispevkov o sramoti v stavbi A, varuhu ne
>vem
> > kakšnih človekovih pravic.
> > Ne pozabite pripisati, da ste to doživeli v Ljubljani.
> > Ti gospodje so sebe in mnoge izmed nas prepričali, da se to lahko dogaja
>samo v
> > neki od nas zelo zelo oddaljeni in nerazviti državi.
> >
> >
> > dr. Erik Brecelj, dr. med., spec. kirurg, Ljubljana
, upam, da je prebral kdo, ki lahko ukrepa. 
, pa da bodo imeli pogled skozi okno na ne vem kaj že 
) že namenjenih 180 milijonov tolarjev. Sanolaborjeve mize mislim da stanejo 600 milijonov tolarjev, Moliere, ki se zdaj pritožuje jih je ponujal za 
!!!
Vau, saj vem, da gre
