Kot prvo - sem 99,9999%, da Petra
NI vedela za zlomljena 4 rebra in za pneumotoraks! In sem 99,9999%, da na prvem rentgenu res ni bilo videti premaknjenih reber in da je do vsega tega (premik in pneumotoraks) prišlo
zaradi naporov med tekom.Kajti nihče, niti Petra, se ne bi zavedno spravljal v takšno življenjsko nevarnost, medalja gor ali dol.
Kar se pa tiče njene železne volje in levje borbenosti, pa menim, da jo lahko VSI samo občudujemo! Kajti s takšnimi bolečinami, kot jih je morala imeti ona, je bilo teči v olimpijski konkurenci nepredstavljivo. In če upoštevamo prvi odstavek(!!) ne razumem kako lahko potem nekdo komentira, da se mu zdi njeno početje noro in evforija nerazumljiva?!

Ženska je 20 (!) let vložila v ta šport, trenirala, garala, se odrekala vsemu in si je (kot VSAK ˝normalen˝ uspešen vrhunski športnik) želela krono-olimpijsko medaljo. Tisti, ki tega ne razume, pač ne razume vrhunskega športa, bog pomagaj... Jaz ga razumem. In razumejo ga vsi tisti, ki vedo, zakaj pri športu gre in kaj olimpijada športniku pomeni.Odločitev je bila
njena, želela je medaljo in jo je dobila. Že res, da je bila cena za to grozno visoka ampak glede na to, da za resnost poškodbe vnaprej ni vedela, ne razumem kako jo lahko sploh kdo obsoja.

Njen dosežek je vrhunski, vreden evforije, vreden pisanja medijev, vreden poveličevanja. In predvsem je NJEN, zato upam, da se Petra ob morebitnem prebiranju takšnih in podobnih komentarjev samo nasmehne in si misli svoje...
Upam, da se bo o Petrinem podvigu pisalo še dolgo. Kajti vsaj 1x se piše o resnično vrhunskih dosežkih - krvavo prigarani olimpijski medalji, ne pa da se zganja evforija ob
UVRSTITVI nogometne reprezentance na SP...

Upam, da vsi vidimo razliko.
