Objavljeno: 19. feb 2010 13:57
summertime je napisal/a... jest bi takemu človeku predlagala psihologa oz. vsem ekstremnim športnikom bi kej tazga predlagala. Taki ljudje zame niso heroji ampak mislim da je nekaj hudo narobe z njimi, ne vem kaj hoče dokazat.
Tole izjavo sem pa očitno zgrešila. Se ti ne zdi, da si zelo nestrpna? Lahko bi vedla, da je psiholog obvezni del ekipe vsakega športnika in da je bila Slovenija ena prvih, ki je razvijala športno psihologijo. Saj ona ni šla teči zaradi nas, ampak izključno zaradi sebe. Ona je hotela sama sebi dokazat, da zmore in da bo na vsak način napadla medaljo, ker si jo je tako močno želela. In ko celo življenje garaš za tak cilj in veš, da je to tvoja zadnja možnost, boš pač tvegal ... motivacija, sanje, ... Zdravju se je odpovedala že 15 let nazaj, ko se je odločila da bo njeno življenje tek na smučeh.
Žal zelo malo mladih ljudi zdravje jemle resno. Eni se mu odpovejo zaradi športa, ostali pa na 100 drugih načinov. Sej se zelo dobro zaveda kakšno škodo si je povzročila, ampak ji šport pač pomeni toliko več. Večina ljudi bi se odpovedala zdravju, če bi imela absolutni talent, pogoje (okolje) in psiho za doseganje vrhunskih uspehov in slave v športu (ali kjerkoli druge) -> tako deluje človeški um namreč.
In čisto razumem, da ravno nezdrave meje ljudi odbijajo od športa.
Evforija pa tudi mene moti, samo ... ni jo povzročila Petra, ampak novinarji in mediji.
0
0
Neizmerno sem vesela njenega upeha, ker vem da je bila to njena največja želja. Po drugi strani se tudi meni zdi grozno da je tako postavila na nitko svoje zdravje, ampak jaz razumem kako je, ko si človek nekaj tako zelo želi, se odpoveduje, gara (kar pa ne pomeni, da ji je za zdravje vseeno, jaz tega ne vidim tako). Ah, kolikor vem je ona čudovita oseba, z glavo na pravem mestu zato sem še toliko bolj vesela zanjo. Držim pesti, da se hitro pozdravi in da ta poškodba ne bo pustila posledic.
. Ne, ne zdi se mi normalno, da greš s štirimi zlomljenimi rebri na tekmo ... nikakor ne. Ampak, da v takšnem stanju osvojiš medaljo, se mi pa kljub temu zdi "uau" in sem vesela zanjo. Hvala bogu, da se je vse skupaj (kolikor toliko) srečno končalo ... ne vem, kdo bi odgovarjal, če bi se recimo vse skupaj bolj tragično končalo. Kar zadeva pa vsega pompa in evforije, je pa to tako tipično slovensko. Ko športniki zmagujejo, so vsi z njimi, ko zgubljajo, jih 
, velik poklon in spoštovanje Petri (ki jo srečujem v vsakem vremenu dan za dnem, ker živim blizu). 
Mislim, zakaj ne morete bit preprosto veseli zanjo...)
Glede na to da je Slovenija v samem vrhu po številu samomorov, je to res "zadeti žebljico na glavico" stavek
