Otrokove nočne more

Starejši sin, septembra bo 3 leta, se že skoraj 2 meseca vsako noč prebudi povsem prestrašen, rjove, tuli, joka in ene 15 minut traja, da ga umirimo. Spimo v isti spalnici. Naslednje jutro mi vedno zaupa, da ga je bilo strah tete xy, svakove žene. Sicer pa je čez dan izjemno dobre volje in razposajen. Teto xy sreča cca enkrat mesečno, na kakšnih družinskih kosilih, pogrebih ipd. Je dve leti starejša, z dvema malčkoma, izjemno zahtevnim poklicem, karakterno pa moje nasprotje: zelo mrka je in v vseh teh letih je še nisem videla nasmejati se. Da sem ji antipatična, vem že ves čas, ko me je namreč spoznala, ko sva se v bistvu samo rokovali, je v službi moji prijateljici (česar se ni zavedala) razlagala, kako sem ji smotana, kaj se rabim toliko šminkati in rihtat v lepe obleke. Iz razloga dobrih družinskih odnosov sem z njo vedno prijazna, sama pa to vrača z nekakšnimi porogljivimi vzvišeno-naveličanimi odgovori. Na sploh se mi zdi, da jo najbolj moti to, da sem urejena in vitka, ker se iz tega nekako latentno dela norca, kar seveda opazim, ampak se brzdam in delam, da nič ne opazim. Tudi sicer mi nikoli ni čestitala za rojstni dan, porod, poklicni ipd. uspeh ali voščila za praznike, kar vse midva z možem čestitava njej in njenim. Tudi ta post ne tipkam zato, da bi slišala, kako in kaj naj z njo, kako naj se npr. sama bolj potrudim, ampak samo zaradi sina. Ne vem, kako je s temi nočnimi morami. Nekako mi ni, da bi npr. pediatrinji karkoli razlagala. V bistvu bi samo ostale mamice rada vprašala, če se take more dogajajo tudi njihovim otrokom in če je to prehodnega značaja. Ponoči je slišati grozno, čez dan pa vse nekako izpuhti. Sinu govorim, da je teta prijazna in ne vem, zakaj točno se jo sploh boji (zjutraj razlaga, da je bila strašna in grozna). Je to samo otroška domišljija? 

Da imajo otroci zaradi svoje včasih prebujne domišljive lahko kar precej težav,  sem se lahko prepričala tudi sama in sicer pri svoji mlajši hčerki.
Prisotna je bila ob pogovoru  babice in njene prijatelice, ki sta analizirali dogodek poskusa vloma oz. ropa v neko sosedovo hišo. Pač kako je lopov (hčerka ga je tako imenovala) zlezel na balkon, hotel skozi balkonska vrata vdreti v hišo in bla bla bla.....v nedogled. Ob vsej svoji vnemi pa nista bili pozorni na mala radovedna ušesa. No in potem se je pa pri nas začelo: pogoste nočne more, večerno kontroliranje vseh vrat in oken, če so zaprta, bala se je ljudi, ki so mogoče v bližini naše hiše ustavili avto in pa še in še. V vrtcu je na vprašanje česa se najbolj boji, odgovorila, da se boji lopove. Nič kaj prijetno, potrebno se je bilo velik pogovarjati, dokazovati, da pač nekateri so res lopovi, a da je le večina ljudi dobrih. Vse skupaj je pa trajalo kar kakšno slabo leto, da se je zadeva znormalizirala.
 Sahara pri tebi je verjetno še bolj zoprno ker to teto xy večkart sreča. Ne znam ti drugega svetovati kot se o tem pogovarjati, ko do problema pride in pa mogoče najti tisti pravi vzrok zakaj se mu ta ženska zdi tako huda, nevarna. Revček  ubogi mali.

Hmm, res je neprijetna tale situacija... Če se otrok zbuja s takimi morami, ga očitno ta teta res grozno moti, oziroma ga nekako straši. Očitno se ženske mali boji, po moje. Poskušaj mu lepo razložiti, tako kot pravi karmen_j, čeprav vem, da je to težko.
Mogoče bi bilo celo dobro, da ženske otrok nekaj časa ne bi videl. Sicer bi v primeru, da bi bila ona prijetnejša oseba, svetovala ravno obratno. Moje izkušnje so take, da, če se je hčerka bala neke osebe, je bilo to na začetku, ko je še ni poznala. Potem pa se je osebe počasi navadila. Ker pa gre v tvojem primeru za mrko osebo, dvomim, da bi bilo bolje, če bi jo mali večkrat videl.
Aja, pa še to, otroci res ne marajo, da tuja oseba kakorkoli sili vanje. Saj ne vem, če gre v tem primeru za tako situacijo, samo ravno sem spomnila, da smo mi imeli težave z burnim jokom, če je kdo preveč silil v hčerko, ker tega pa res ne prenaša!
Poskusi mu nekako dopovedati, da mu teta ne bo nič ne naredila, zraven tega pa mu počasi pozornost preusmeri drugam. Npr. kako boste šli jutri na izlet, ali pač nekaj, kar ga vedno spravi v dobro voljo. Mogoče ga bo malo pomagalo pomiriti, če mu daš skodelico toplega kakava... To so prve stvari, ki so mi prišle na misel.
Sicer bodo pa more sčasoma minile same po sebi. Upam!

Hvala vam za pomoč, neskončno veliko mi pomeni, sploh po še eni taki noči. V realnem življenju za te more nikomur razen možu nisem mogla povedati, ker se mi zdi grdo nehvaležno opravljati družino. Pojma nimam, zakaj se jo sploh boji. Nikoli o njej ne rečem nič slabega, da bi to slišal. Ona ne tišči vanj, nasprotno, več ali manj ga ignorira, tudi če ji sam od sebe pride kaj povedat ali pokazati igračko. To, kar si napisala Dominika, me je res presenetilo: da je domišljija in strah tako močna pri otrocih? Grozno. Ponoči ne razčiščujemo, ampak ga samo tolažimo, čez dan pa je dobre volje, čeprav veliko razlaga o njej.

Nimam izkušenj, držim pa pesti, da tole hitro in učinkovito rešite!

Tudi eden od mojih dveh sinov (star 2 leti) je imel cca. pol leta hude
nočne more in smo se zbujali kar naprej, skoraj vedno ob isti uri, ob
pol dveh ponoči. Močno je jokal, in se ga prav tako ni dalo pomiriti.
Vsakič je bil pri nama, ampak kljub tolaženju in pestvanju se kar dolgo
časa ni pomiril, tako kot omenjaš ti, kakšnih 15 minut. O tem sem se
posvetovala s kolegico pediatrinjo in je rekla, da je to dokaj pogosto,
saj se otrokom res veliko dogaja čez dan in potem ponoči možgani
marsikaj procesirajo. Ni pa to škodljivo ali da bi kakorkoli negativno
vplivalo na razvoj in podobno.
V tvojem primeru je možno, da je vseeno začutil neko trenje v
vajinem odnosu s to gospo, otroci so izjemni opazovalci in poslušalci in včasih
sploh ne vemo kaj vse slišijo in vidijo oz. opazijo. Problem je, ker si
potem to po svoje "otroško" interpretirajo in iz neke navidez nedolžne
stvari lahko nastane mora.
Pri nas je pomagalo to, da smo ga vseskozi tolažili, bili skos pri
njem, umiril in zaspal je po tej mori kar pri nama na postelji,
skratka, da ve, da ni sam ampak lahko občuti strah pa vseeno ve da si
pri njem in se mu ni treba samemu s tem borit ali, kar je še huje,
potlačit vso zadevo. Stvar je izvodenela potem po približno pol leta. Je bilo
naporno za vse (zame je bilo stresno zato ker nisem vedela kaj se
dogaja, ali delamo kaj narobe, polno vprašanj in strahov še pri meni),
vendar se mi zdi res važno to, da si ob in z otrokom in mu pač s svojo
prisotnostjo, ljubeznijo daješ možnost, da se razvija.
Upam, da nisem preveč zafilozofirala, skratka pogumno in vse bo ok

Sicer sama nimam res nobenih izkušenj s tem, sem pa že dostikrat v kakšnih kjigah zasledila, da je eden izmed znakov otrok, ki so na kakršenkoli način bili zlorabljeni, da imajo nočne more o tej osebi, ki jih je zlorabila...  Ne bi rada nikogar užalila ali karkoli, samo povem 

Mogoče pa sinček, s tem ko ga teta ignorira, ko ji pride on kaj povedat/pokazat, čuti, da ni tako ljubljen pri njej kot pri ostalih ljudeh, pa enostavno ne razume tega, in potem sanja take stvari.

Vsekakor pa vam želim, da čimprej rešite tole.

Sahara, pa se spomniš, kdaj se je to začelo? Je bilo kmalu po kakšnem njenem obisku?
No, po mojem otrok samo čuti tvoj nesproščen odnos do nje in po vsej verjetnosti je tudi njemu antipatična. Domišljija pa potem naredi svoje.