Odgovori, odgovori, odgovori...

Mogoče te pa bega ravno to, da si morala biti, kot opisuješ že zelo zgodaj zelo resna in ti manjka nekaj divjih izkušenj. Vedno je dobro, da izživiš mladost in ob tem narediš tudi kakšno stvar na katero potem gledaš nazaj z nasmehom na ustih ali pa včasih tudi z obžalovanjem, iz vsega tega pa se veliko naučiš.
Sicer sem pa tudi jaz pri 18 imela občutek, da vem vse in da sem zelo zrela. Sedaj pri 2.... pa imam občutek da iz leta v leto vem manj. Tudi to je čar življenja.
Pa ne zameri. To, da sem te označila za mlado ne pomeni nič slabega. Sama prav zaprav  pogrešam ta leta.

Daisy4 a si uspela iz teh postov kaj novega ugotovit? A si situacijo že kaj razrešila? Res me zanima. Prosim poročaj.



Srečn!

Makik  v osnovi se zelo strinjam s teboj ampak, kaj če si z nekom,
ki te je dolga leta zelo osrečeval, pa so sedaj nastopili problemi.
Trenutno ne čutiš ničesar kar naštevaš, ampak veš, da si od te osebe
dobival veliko več kot bi lahko od 90% ljudi na tem svetu. Kakšna je
možnost da zopet dobiš takšnega. Jaz mislim, da se je najprej potrebno
potruditi rešiti tisto kar je bilo in se šele nato zateči k skrajnim
ukrepom. Obstaja možnost, da te bo ta oseba ponovno tako zelo
osrečevala, če pa s časom ugotoviš da obutiti tistega, kar sta imela ni
mogoče, pa se vsekakor strinjam, da moraš srečo poiskati drugje. Pravim
le, da ne smemo brezglavo iskati stvari, ki so lahko pred našim nosom,
le malo se je potrebno potruditi zanje.

Glede na to, da v tolikih mesecih z "miljon nasveti" nisem prišla nikamor... Ne, ne da nisem. Precej sem razmišljala, o vsem. življenju, ljubezni, kaj eno in drugo je, kaj želim, kaj hočem, česa me je strah... Nihče te ne reši pred samim seboj. Nikogar ne morem poslušat, razen sebe. A sama odgovora nimam.  Sem, kot bi rekli tisti, ki me poznajo, precej komplicirana, čustvena, včasih preveč z glavo v oblakih, pa močno nesposobna koga prizadet... Rabim čas... Z glavo skozi zid ne grem. Ne v eno ne v drugo smer. In močno bi rada rešila stvari. A bolj kot se trudim, manj mi uspeva. Morda čakam čudež? Morda poti nazaj ni... In če je, koliko časa poskušaš... Čas kar leti, in ja, kaj če minejo leta? Zase si odgovoren le sam, a njemu ne morem vzet nekaj let!
Ne, da nisem nikoli čutila metuljčkov.. Sem. In mislila sem da je za večno. In nikoli mi ni prišlo niti na misel, da morda ne bo. Sploh pa ne, da se lahko vse spremeni v enem dnevu. In ko potem razmišljaš, iščeš vzroke... Težko je biti objektiven. Težko je oceniti sam sebe, kakšen si bil prej. Vse je ok, ker ljubiš, ne? Ljudje smo si pač različni in nihče ni popoln za nikogar. A nekaj je, kar naredi popolnost, občutek, tisti poseben občutek, ko si z nekom, tista čustva, ki jih  ponovno iščem...
Sreča... zelo relativen pojem. Kaj mi pa manjka?, mi pravi on in še nekateri prijatelji. Res, kaj mi manjka? Nič. Če se pogledam tako od daleč, mi nič ne manjka.... A življenje je vse kaj več kot samo tisto, kar vidimo na zunaj, ni res?