Zadnje časa pogosto razmišljam, da tole naše življenje ni ravno fer do nas. Recimo, ko si dojenček, malček se vsi vrtijo okoli tebe, cele dneve ti strežejo in načeloma se imaš zelo fajn, ampak zlomka tega se večina sploh ne spomnimo, kaj šele, da bi sploh kdaj vedel kako nam je bilo lepo.
Malo kasneje pa pridejo najstniška leta, ki bi tudi naj bila super, seveda, če je doma vse ok. Ampak ne, imaš kar naenkrat toliko takih in drugačnih problemov. Probleme sam s seboj, težijo ti starši, učitelji, prijatelji... no ja skoraj vsi okoli tebe postanejo naenkrat zateženi. Uf, res ne bi si želela biti še enkrat najstnica, sem veliko raje gospa pri teh letih kot sem, naporno res.
No ja zdaj grem pa objet svojo najstnico, ki se že prebuja, da ji že na vse zgodaj povem, da bo enkrat bolje, sploh ji to govorim zadnje čase za lahko noč in dobro jutro. Saj bo.