Tudi pri bezanju v mravljišče ne prihitijo na pomoč mravlje drugih mravljišč.
 Nimamo razvite globalne družbe, da bi se lahko vživeli v stisko afriških otrok (kot se lahko/lažje v stisko slovenskega delavca, ki ostane brez službe) in posledično občutili potrebo po solidarnosti, pomoči, odzivu. In če zavijem v sebično ulico. Od pomoči afriškemu otroku naša kultura in družba nimata prav nič, zato se na kulturni ravni (npr. z vzgojnimi obrazci) niti ne spodbuja takih solidarnostnih del.Da ne govorim o bombardiranju s takimi informacijami, na katere ljudje postanemo imuni. Še posebej, ker jih videvamo na mestih, kjer so sicer oglasi, ki jih itak ignoriramo.
Ne želim reči, da je naša ignoranca dobra, ampak obstaja razlog zanjo. In ta razlog ni, da smo ljudje v svojem temelju slabi.





































 Potem bo kriza, ker vprašanje kaj ostane še drugega kot intravensko
.

. Niti kave več ne morem piti zjutraj, ker mi je potem še bolj slabo (ja vem, kava zmanjša absorpcijo, ampak kaj če mi je takoooo dobra
 
 






