Nosečniški čvek

res je cukerček

joooj DMS, kakšna pupika mala

Nicol, pritisk je problem nad 150/90. Se pa lahko to spremeni v nekaj urah, je meni razložila G. Tako da je fino, če si ga meriš doma, ene 3, 4x na dan, pa ne po obrokih, ker takrat je itak malo povišan.

DMS, kakšno ljubko dete, jo boš mogla še pazit ko bo malo zrasla in jo bodo začel fantje gledat

Drugače pa držim pesti da se vse čimprej poštima Se spomnim, tudi pri nas je bila kriza, ko je mami rodila - je bila že sama vsa boga zaradi šivov, mali je imel izpahnjeno ključnico (al neki takga) zarad prehitrega poroda pa malo je bil zlatenčen tako da so jih kar en čas noter držali, za na vrh sem imela pa še jaz hudo vnetje sinusov in mi niso hotli dat nobenga antibiotika tako da sem bila en velika gora šmrklja Ampak se je kmalu vse uredilo

Jeeeeej, kaka lepotica! Držim pesti, da se hitro ssinhronizira s tvojimi potrebami in da ti bo pustila čas za vse, kar imaš rada.

Bravo za vse mamica, otročke in vse tiste, ki jih to še čaka.

DMS, res je srček ... mala princeska.

Veseli me, da se, kljub težkemu porodu, zdaj obe (no, ti vsaj kolikor toliko) dobro počutita. In držim pesti, da bo naporno kmalu mimo in bo pridno pančala ... joj, res je prava pupika.

Sasska, moji mami so tud morali himen pretrgati kar oni ... in je potem grdo popokala. Upam, da se tudi ti zdaj že boljše počutiš in da je mali Tjaš priden .

Vsem ostalim nosečkam želim čim boljše počutje ... Nicole, drži se .

Galyka, kako pa je kaj pri tebi?

DMS, mala je krasna! Mi je pa žal, da je bil porod grozen in da se zdaj tako lovita - upam, da se čim prej spravita v nek ritem, da boš lahko prišla k sebi 

Janamari, pri nas je zdaj super v primerjavi s prej, ko nisem šla normalno niti na wc, da ne bi bilo dretja. Ful se pozna, da je starejši, se mi zdi da je bilo najhujše tam nekje med prvim in drugim mesecem, tudi zato, ker sem bila sama, Jure pa (vsaj iz mojega vidika) neverjetno zahteven. Ravno 2 dni nazaj sva se pogovarjala, ko je po dolgem času spet zaspal na rami, da včasih sploh ni zaspal drugače kot da sva ga nosila tako okoli... Pa še nekaj je, izredno hitro pozabljam, tako da se prvega meseca npr. sploh ne spomnim. No, neko splošno sliko imam, tistih detajlov, koliko je Jure jedel, na koliko časa sva se dojila, ipd. pa ne več. Po moje je to vse z namenom, da imaš potem še kdaj otroke. :D

DMS je recimo takoj dobila mleko, jaz sem ga pa šele po 2 dozah tametila in 2 mesecih. Mislim da bo zdaj ene 3 teden, da se samo dojimo. Prej pa isto, dojenje, podiranje kupčka, delanje flaške, dodajanje. Tako nekako kot pri DMS.

Zdaj sta šla pa moja fanta ven, da jaz malo pospravim, drugače pri nas ne gre...

DMS, upam, da se vama stvari kmalu uredijo. Js imam s tem otročkom blazno srečo.
Tjaš je zaenkrat izredno priden fantek, skoraj nič ne joka, samo malo
začne stokati, če je lačen, šele če se mu ne posvetim, se začne zares
jokat (npr. ponoči, ko se ob šibkem stokanju ne zbudim). Tudi med
previjanjem je skoraj vedno tiho, če je le sit. Le želela bi si lahko
takšnega dojenčka. Edino ponoči je veliko buden, ima nočni bioritem,
zato sem čez dan malo neprespana in večkrat spim. Mi je danes
patronažna svetovala, da se ponoči ne smem ukvarjat z njim (npr. se
pogovarjat, ga cartat ipd...) ampak ga samo nahranim in po potrebi
previjem... ampak že vidim, da bo to tako težko, ko me gleda s tistimi
očkami...
Dojenje zaenkrat tudi teče, tak da se ne morem pritoževat.

Pa še o porodu, čeprav me bodo urednice kregala, da ima to svojo temo 

Porod so mi sprožili na 11 dan zaostanka, ker sicer mali verjetno sploh ne bi hotel ven. Sem imela srečo, da
niso čakali do 14. dne, se me je ena G usmilila, verjetno predvsem
zato, ker je videla, da imam po menstruaciji rok celo en teden prej in
se je že takrat, ko me je vprašala to, začudila... potem si je pa
verjetno mislila, da ziher je ziher...

V torek prejšnji
teden so me zaradi rahlega krvavega izcedka obdržali na oddelku in
pregledali mene in malega preko UZ. Nato so mi v sredo dali gel za
mehčanje materničnega vratu in sem čakala, če se bo kaj začelo samo od
sebe. Ker ni bilo nič, so mi v četrtek, ob 11.30 so mi predrli mehur in
me dali na umetne popadke, slabe 4 ure kasneje sem pa že imela svojega
malega v rokah. Odpirala sem se zelo hitro, vaginalnih pregledov babice
sploh nisem čutila, čeprav sem prej večkrat brala, kako je to grozno.
Potekalo je brez zapletov, sem pričakovala, da bo hujše, oz. da bodo
tisti najmočnejši popadki trajali dlje in ko mi je babica rekla, da
zdaj bomo pa pritiskali, sem bila čisto presenečena, da že. V glavnem,
popadke se je dalo predihat, moj me je mogel masirat čim bolj močno, da
mi je malo speljal bolečino v podplate. Sam iztis pa ni šel tako hitro,
kot sem slišala od nekaterih, ker se mi je mali nekam zataknil in je
trajalo kar nekaj časa (verjetno sem pritiskala vsaj pol ure), da so se
odločili, da me prerežejo. Potem je pa takoj v naslednjem potisku padel
ven. Bi me lahko prej prerezali... ampak so pač poskušali brez. Znotraj
se na srečo nisem raztrgala. Sem pričakovala, da bo vse to bolj bolelo,
saj je bilo precej boleče in sem na trenutke imela občutek, da imam
vsega dost in da se ne grem več tega.. .ampak sem bila pripravljena na
hujše. Mislim, da je bilo to dobro. Mi je pa od vsega v najslabšem
spominu ostalo rezanje, ker sem videla, da so vzeli orodje in se pri
naslednjem popadku in pritiskanju nisem mogla skoncentirat na popadek,
ampak sem samo čakala, da me prerežejo in sem to fajn čutila. Poleg
tega imam fobijo pred iglami in podobnimi zdravstvenimi pripomočki in
mi je bilo to huje kot popadki in porod.

Tjaš je imel 3krat
ovito popkovnico okrog vratu in enkrat okrog telesa, zaradi česar me je
skoraj kap, ko sem to videla, ampak je je imel še vseeno veliko, tak da
ni bilo panike.

Osebje v CE P je itak super, babica je bila
skoz zraven, nekaj časa sta bili celo dve, pri iztisu je bila zraven
cela zasedba, 2 babici, ginekologinja, še ena oseba, za katero ne vem,
kaj je bila in še ena, ki je verjetno delala specializacijo za
porodničarja, ker ji je G razlagala, kaj dela. In me je zato lepo, po
šolsko zašila. Vsi, ki so kontrolirali šive, so bili presenečeni, kdo
me je to šival, da je tako lepo in pravilno Baje potem manj boli pri
celjenju, tako da raje ne razmišljam, kako bi bilo, če bi bila grdo
zašita.

Ima pa Tjaš malo oteklino na glavici, ker ni mogel ven in je pritiskal nekam, ampak bo kmalu izginila.


Izgubila sem malo več krvi, kot je običajno, ampak nič kritičnega. Se
mi je pa to zelo poznalo naslednja dva dni, ko sem bila ful šibka in me
je kar zanašalo. Obraz sem imela pa čisto bled, ko sem se pogledala v
ogledalo, se mi je zdelo, da to sploh nisem jaz. Se mi je veliko nekih
peg videlo, ki se sicer zlijejo z barvo obraza, takrat so bile pa zelo
očitne.

o, DMS, pogrešal smo te, draga punca.
Ti kar počasi, ko bo šlo, se oglasi. Itak ma Zala, ki je res cuker, neskončno prednost. Pa še ti si nekje za njo, kajne, potem pa šele mi tudi. Tam na tretjem oz. stotem mestu.
Prvi dnevi so res lahko totalna zbrka. Meni, zdaj pri drugem, je veliko lažje vse skup. Pri prvem je pa bilo tudi vse sorte (od vročine, mastitisa, vnetja šivov,...), čeprav je bil fejst priden, nič kaj jokal, a je tudi rad jedel. Vsako uro, dve do 5min pa koma. Drugi ima pa podobne (s tem da sem sama v nulo; tokrat nič narobe z mano, no razen hude slabokrvnosti, samo to je zame nekaj normalnega), tudi fejst priden, je pa spi, a tudi rad je, vsako uro do dve. A sem vesela, da je za razliko od prvega, zaenkrat tako, da se podnevi full bolj pogosto dojiva, ponoči pa podaljša tudi do 5ur. Prvi je jedel na dve, tri ure, po tistih uvodnih tednih, ne glede ali je dan ali noč. Vmes je pa skor vedno spal.
Srečno, mamica, srečno. In le počivaj kar se da. To je zlata vreden nasvet, ker če ne, kmalu vse za tabo pride.

Pa še to, pol se grem posvečat otročičku...
sasska, sama sem tiho kot rit ponoči in hitra k metek. Deluje! Se rajši ugriznem v ustnico, kot da se zasmejem, ga ogovarjam, v bistvu karkoli že počnem, počnem v poltemi, čim manj svetlobe.