samsara,aveš...jaz sem se na začetku nosečnosti spraševala, a sem jaz sploh normalna, a sem res tko fizično gnila al kaj, ker sem se počutila prov za en k****. Zmeraj sem mislila, kako bom jaz pa kar žarela. Vsako nosečko, ki se je neki šparala, sem postrani gledala češ, kaj se pa tale gre, sej ni bolna, ampak samo noseča-to je pa čisto fiziološko stanje. My ass!
Nosečnost je meni tko, globalno abstraktno, od daleč, lepa zadeva, sploh ko začutiš prvo brciko, pa ko vidiš na UZ svoj pridelek. Vse drugo, dejansko počutje in doživljanje mi je pa bolj ko ne breme. Pomanjkanje energije, slabo psihično počutje, strašna okornost, na začetku slabosti, pa težave z joško, pa bolečine v trebuhu, pa zaprtje, pa še bi lahko naštevala.
Verjamem, da so ženske, ki jim je bila nosečnost pis of kejk, meni pa zmeri bolj ratuje jasno, da to sploh ni in zaklinjam se, da nikol več ne bom nobene nosečke gledala postrani, ko bo rekla, ne morem, sem preutrujena, mi je težko, se ne počutim v redu...
Pa še počutim se, ko da samo jamram, zato večinoma kr govorim da sem uredu, ko me kdo random vpraša kako sem. Vsem drugim, ki jih zares zanima, pa povem tko kot je, pa tut če pol za mojim hrbtom govorijo, da sam jamram. Klinc, jaz si vsaj drznem povedat. Pa mi je prav v olajšanje, ko pridem sem gor in preberem, da vse spopadajo/spopadamo s takimi in onakimi težavami. In da nisem edina, ki komi zleze iz postle, in da nisem edina, ki jo v nogi trga....
In grem naprej in božam vampek in ga ljubeče gledam in komi čakam, da pride ven, ta mali zajedalec, da mu ušesa navijem

boš ti vedu mamo u mehur brcat!!!