S časom je tako, da ga imamo vsi enako.
Od Bila Gatesa do Štefke v Spodnji Počehovi. Vprašanje je samo, kako znamo z njim ravnat oz. upravljat.

V glavnem se zdi ljudem čas dragocen v službi, meni pa se zdi, da je čas zelo dragocen tudi v neslužbenih urah.

Lahko dovolim, da je ura moja gospodarica, lahko pa jo sprejmem kot pomočnico. Odvisno je od mene, odvisno je od tega, kaj hočem - užitek ali zoprno nadlogo (to se nanaša na Dadino like/hate listo). Poanta je v tem, da nam življenje bolj prijetno tiktaka ob užitkarjenju.

Prav egoistično in slovenceljnasto zaplankano bi se mi zdelo, če ne bi po svojih močeh pomagala k rešitvi problema (v tem primeru Dadinega pomanjkanja časa). Če je kdo v tem videl reklamo, mi je žal in se opravičujem.
Je pa tudi res, da je nekdo enkrat rekel: "Nasvet daj samo, če te kdo prosi zanj, ali če gre za življenje in smrt."
Hja, sto ljudi, sto čudi.
