Ni vse zlato, kar se sveti in tudi meni niso všeč navite cene, ampak
kaj, ko se pogled vedno ustavi na najdražjem kosu v trgovini. Zakaj že?
že nekaj časa opažam, kako rapidno izginja ponudba srednjega cenovnega
razreda. Vedno več je na eni strani raznih Orseyev, Zar ipd., po drugi
strani pa Bossov, Cerruttijev in "žlahte". In vmes ni nič! Vsak bizgec
na štantu že ima svojo blagovno znamko (ker je to trendi), kvalitete pa
od nikoder, ker bi narod kupoval vse napol zastonj. (Istočasno pa sam
prejemal vsakič višjo plačo???) Po drugi strani pa v opustelih butikih
uvoženih stilistov, kjer lahko najdeš sicer večinoma kvalitetno blago,
na obešalniku opaziš znesek, ki presega tvojo plačo.
Tako je vsebina moje omare večinoma narejena po meri. Priznam, malo iz razloga
nečimrnosti, precej tudi iz vidika denarnice, ki je sicer od rojstega dne dalje nova, luštna in priročna, a ne
preveč globoka.
Če imaš spretne prste ali tako šiviljo, pa še malo
predstave o tem, kaj želiš (ne s čimer te posiljujejo modne revije), je
življenje precej lažje. Odvisno od šivilje, zna biti celo cenejše.
Sicer pa je tudi na področju metražerjev podobna zgodba in prevladujejo
cenovno ugodna sintetična nebesa tipa Firenze, Galerija S na eni strani
ali že ugasla Vestalka in precenjena Zgoša brez odnosa do tkanin in
strank na drugi.