Objavljeno: 23. nov 2007 15:00
Ja, spelly, te čisto razumem. No, s tem razlogom sem še enkrat pokukala sem, ker moram še nekaj napisat...
Zdaj je pač trenutno vse tako lepo in prav, ampak dokler nismo prišli do te točke, je bilo pa mučno. Kot sem že pisala, dali smo skoz krčke, ki so komplicirani že pri enem otroku, ne pa pri dveh, ko ne veš, koga bi prej prijel in kako ga pomiriti... ampak hvala bogu je možek tako spreten z njima, da sva se lahko posvetila vsak enemu. Tetina pomoč je bila zlata vredna, ker je mene rana od CR zelo dolgo bolela in me je ona vedno poslala spat po hranjenju, ona pa je pospravila stanovanje. Zdaj, ko sta večja pa je res lažje, sicer smo pred tole dnevno rutino imeli obdobje nepojasnjenega joka, ampak tudi to je zdaj mimo.
Poskušam čimdlje uživat v tej situaciji, ker se zavedam, da kmalu pridejo zobki. Takrat se vam spet oglasim in pridem jamrat :)))))
Se mi zdi pa fajn, če imate čas, da se igrate z otročki intenzivno. Mi res skačemo po eno ali dve uri pred hranjenjem, tako da revčka komaj čakata, da zaspita. Potem ju nič ne zbudi (prižgan imam TV, pogovarjamo se, če smo v dnevni itd.), dokler nista spočita. Marko je bil prej tudi zelo naporen otrok, ker je večino časa jokal zaradi krčkov, zdaj se pa tudi utrudi po dolgem igranju.
Zdaj pa res dovolj klepeta za danes... kosilo moram skuhat, dokler je mir :))))
Poljubčki za vse sončke in sončnice 
cyber
0
0
Če ne bi pa res hodila naokrog kot en zombi. 
ter seveda čestitke! Za kak nasvet ali pa le čvek lahko pokukaš tudi v temo 
, potem pa ob 7h alarm in potem hoče takoj mleko. za 2 meseca starega je verjetno že to super ampak je že tako lepo mirno spal. 
!
.
. In ko sem gledala najinega Sončka, sploh nisem mogla verjeti, da je minilo že pol leta. Od tako nebogljene štruce, ki je komaj kaj pomigala na začetku, do vriskajočega in smejočega otročička, ki zdaj že nakazuje znake "puzanja". Vse je minilo mnogo prehitro. Zadnjih štirinajst dni, je pri Miški vsak dan opazen napredek. In si včasih mislim, kam se ji tako mudi odrasti. Jaz bi še vedno tisto malo štručko, ki je tako lepo predla v mojem naročju, ko se je najedla. Po drugi strani pa zdaj rastem od veselja, ko me vidi in mi da taaaakšen nasmešek, da pomislim, še dobro da imaš ušesa, če ne bi ti glava stran padla 
. To razmišljam zadnje dni tudi jaz, samo da bo naš 
drugi teden star že 1. leto 
. Groza! Kako je šlo hitro!
