Po dveh neprespanih letih, goro prebranih knjig in internetnih strani v zvezi s to tematiko, ter vsaj 100 uporabljenih "trikov", menim sledeče:
- kako otrok spi, skoraj ni odvisno od staršev, vzgojnih metod ali ostalih dejavnikov, ampak v glavnem od otroka samega, njegovega temperamenta, iritabilnosti, itd
- zato otroka ne moremo "navaditi", da bolje spi, če ni odziven v tej smeri
- večina otrok kljub splošno sprejetim mnenjem včasih še tam v drugo leto ali še dlje ni sposobna zaspati sama od sebe (razen tistih, ki so bili uspavani na način, naj jočejo, dokler ne zaspijo, ki pa meni ni všeč)
- pomaga, če poslušamo svoj občutek, če ga imamo, in ne drugih (vključno z mano, he he)
- pri dojenčkih se mi zdi zelo pomembno, da jih ne pustimo jokati, da bi zaspali, tudi zaradi zgoraj zapisanih stvari, predvsem pa zato, ker je najpomembnejša naloga v tem obdobju ta, da otrok razvije temeljno zaupanje do sveta, da sta mamica in očka tukaj zanj, za njegove potrebe in da se lahko zanese nanju
Preden se soočim z vašimi hudimi odzivi, ponavljam, da mora najti vsaka družina način, ki ji ustreza, in da večina ne pomeni vsi.
. Ja je treba spraviti te odvečne kilograme dol, ni druge. Samo ne bi imela nič proti, če bi mogoče vse to šlo malce hitreje, tako pa se mi zdi, da se borim z njimi ko nora 
. No pa vsaj za drugo nosečnost vem, da se ne smem toliko zrediti! 
skrbi. Ko bi dobila vrtec bi bilo vse veliko lažje 
. Ah bo že.
. Če se pa pokaže kakšna možnost, da bi ga konec tega tedna ali pa drugi teden dobila, pa brez skrbi pridem 
.
Nič spanja, le cmerčkanje, če ni bilo po njenem (v naročju)
. Mi je že lažje, da nismo samo mi imeli žurke ponoči!
. Popoldne smo morali še na Pediatrično, smo imeli en pregled, mali pa siten, da se ga je slišalo po celi čakalnici 
.
