Daša, kako žalostno...
Prav je, da si dala to ven. To vedno pomaga, pa čeprav samo malo.
Te full razumem, ker meni je pa 10 let nazaj umrl dedek, na katerega sem bila fuuuuuull navezana in ga še leta nekako nisem prebolela.
Še zdaj mi je hudo, ko se spomnim nanj...potem mi pa še take stvari, ki so bile te dni napisane (bil je partizan) obudijo spomine...
Tudi mene zanima, jaz si želim, da bi bilo tako, da jim je tam lepše, kjerkoli že so in da vejo da jih imamo radi.
Meni je tudi oče umrl, ko sem bila stara 16 let.Takrat še nisem tako dojela, kako nam bo vnaprej, kako bomo živeli sami trije. Začela sem zahajati v precej slabo družbo, popustila sem v šoli,zapirala sem se pred mami in celo pred samo sabo. Potem pa sem na srečo spoznala mojega zlatega fanta, ki mi je odprl čisto nov pogled na svet. Moram pa reči, da očeta pogrešam vedno bolj, kot pa pri 16- ih, v puberteti. Velikokrat pogrešam moško vzgojo tako pri meni, še bolj pa pri bratu, pogrešam vse stvari, ki smo jih tako radi počeli skupaj. Najbolj hudo pa je, ko pomislim, da nikoli ne bo videl mojih otrok, ne bo ob meni, ko bom diplomirala, se poročila,...
| meni sta v zadnjih letih umrla stara mama in oče. naša prababica je bila stara skoraj 90 let, skoraj do zadnjega je bila čila in zdrava, potem je pa enkrat padla in potem je šlo le še navzdol. nikoli ne bom pozabila, kako se je znala smejati, cela se je tresla od smeha. tako jo imam v spominu. z očetom je bilo pa tako, kot pravi tanja, umiral je za rakom, pa ga niso pustili umreti, do zadnjega so ga filali z zdravili in vsem mogočim. jaz si tega ne želim. nikoli ne bom pozabila, kako sva se zadnjikrat pogovarjala po telefonu, ko sem ga tolažila, potem je pa povedal kako je z njim v resnici in sem ostala čisto brez besed, ker ni bilo nič, s čimer bi ga lahko potolažila. ne smem misliti na to, je preveč.... |
Res je hudo, ko izgubiš bližnjega.
Joj ne tega govort, ker zdele jokam v službi...
Ko sem bila jaz nazadnje v bolnici, sem tako zelo trpela, da sem hotela umreti. Zato sem spila 2 škatli uspaval. Pa so me komaj rešili. Ko sem se po nekaj dnevih zbudila, sem videla očeta klečati in jokati pred mojo posteljo. Takrat sem se šele zavedla, kaj sem jim storila. Nikoli več ne storim tega, bom raje trpela bolečine do konca. Moje starše je skoraj pobralo. Moja mami še vedno skriva zdravila pred mano, čeprav je minilo že tri leta in sem popolnoma v redu. Ampak ji ne morem dopovedat, da se kaj takega ne bo ponovilo.
Je pa res, kar pravi Tanja. Najhuje je umirati v bolečinah. Še predstavljate si ne, kako je to grozno. In hvala Bogu, da si ne.
Ja Sašaka,moja mami je bila zelo bolna in bi vse naredila,da je ne bi tako bolelo,res si je želela umreti,ker se enostavo počutiš da si odveč,pa še zdaleč ni bila,ampak bolečine so neznosne.
Vsem želim veliko zdravja
Tudi jaz želim vsem veliko zdravja. Pravijo, da ima zdrav človek milijon želja, bolan pa samo eno. Pa še kako res je to.
Zdaj sem se pa še nečesa spomnila. Ko smo bili mlajši, je bila v našem naselju navada, da gremo v klet in kličemo duhove. Vem, da so uporabljali kozarce z vodo in tiste abecede. Jaz si tega nikoli nisem upala, so mi pa potem ostali govorili kako je bilo. Še zmeraj ne vem, če naj verjamem. Vem samo, da so nekateri to počeli tudi v stanovanjih in potem so se jim čudne stvari začele dogajat, pa so duhovnike klical, da so prišli s sveto vodico špricat. In, ker "duh" ni hotel iz ven, so šli z duhovnikom na Golovec, da bi istega tja priklicali, da bi se ga znebili iz stanovanja. Ali mislite, da je res kaj na tem in ali je katera od vas to že počela? Ali vsaj slišala, da se to res da?
Najbolj hudo pa je, ko pomislim, da nikoli ne bo videl mojih otrok, ne bo ob meni, ko bom diplomirala, se poročila,...
Prav hudo mi je v srčku, ko berem vaše zgodbe, ko ostaneš brez najbližjih.
