Jaz kvečjemu mislim nasprotno in vedno človeku a priori slepo zaupam, čeprav imam tudi kako slabo izkušnjo in bivšega, ki mi je celo očital naivnost ter cinično izustil, da mu pač ne bi smela zaupati Vseeno se zavestno vedno spustim v odnos popolnoma sproščena. Ker sem se že zdavnaj odločila, da bom raje čimbolj uživala v odnosu, vedoč, da bom morebitno razočaranje tako ali tako prebolela (sem pač tak tip, grem naprej). Jaz sem hotela povedati bolj to, da se morata partnerja, ki sta v tesnem intimnem odnosu, "čutiti", kar pomeni, da če se eden od partnerjev začne čustveno oddaljevati, to drugi mora začutiti. Jaz sploh ne vem, kako so v odraslih zvezah možne t.i. nepričakovane košarice. Pri meni je šlo vedno tako, da so moški dobro vedeli, da nisem zadovoljna (po moji logiki niso v taki situaciji mogli biti niti oni), ker vsako normalno človeško bitje hote ali nehote oddaja določene signale, zato ni bil nihče ravno šokiran (kar ne pomeni, da ni bilo joka in stoka in čustvenega izsiljevanja :)). Tisti bolj pametni so vedeli še preden sem vedela jaz, da jih bom prej ali slej pustila (so mi sami rekli), ampak so bili "in denial", dokler se je dalo. Ti kar bodi sproščen, Devilee, kako boš sicer užival. 
Vsako bolečino se da prebolet, če si količkanj samozavesten in močen.
Lepo napisu!sicer opažam, da je sodobna ženska kljub nekakšni uniseks revoluciji, ki je sledila spolni, še vedno tista, ki si želi razmerja bolj kot moški, zato bi se v razmerju morala tudi bolj potruditi kot moški (v odstotkih kompromisa 60:40), saj je moški pobesneli falus, ki se težko umiri pred petdesetem, ženska pa časovno in čustveno ter tako tudi nagonsko vezana na cilj vsakega razmerja, ki so, seveda, otroci. govorimo o povprečni ženski, in ne o nadženski. ta je dejansko emancipirana.
po rojstvu lastnega otroka ženska samodejno postane neemancipirana: šibka, odvisna. resda del emancipacije odteka po virtualni popkovini, toda vzroka ne gre iskati v njej sami. matere niso krive, da so neenakopravne. že dlje časa si prizadevam prepoznavati in podpirati dejansko emancipacijo (klasične ženske zmerjam z opicami in podpiram feminizem), vendar vedno znova ostanem razočaran, ko opažam povsem emancipirane pare, ki se spreminjajo v času rojstva otroka in je npr oče zadolžen za preživljanje družine, mater pa družba prisili na socialno varnejšo, vendar manj vrednoteno delovno mesto. temu izkoriščanju žensk je potrebno narediti konec! resnično emancipirani ljudje moramo napasti korporacijo (kapitalisti, religiozno in drugače konzervativni ter vsi, ki si prizadevajo, da je gospodinja enospolna beseda za poklic, ki ne potrebuje previsoke stopnje izobrazbe).
Folk bi me kar postaral. Vem, da nič ne vem (ampak še čakam na empirične dokaze, ki jih kar ni in ni).
)
Ne se kregat ni lepo, a ni lepš da bi se mel radi in pač upoštevajte, da ima vsak svoje mnenje!
