Kaj vam gre na živce?

- Ljudje v trgovini, ki stojijo za mano v vrsti in me vztrajno rukajo z vozičkom/košaro. Tudi ko se premaknem, evo ga, je že v moji riti (nisem še nikogar nadrla, ampak enkrat mi bo počilo).
- Sodelavka v službi - večje hudobije v življenju še nisem srečala.
- Ko mi vlak uide pred nosom, ker pridem zadnjo minuto ... ko pa sem pol ure prej na postaji ali pa se mi nekam mudi prit točno pa zamuja. In da sprevodniki skoraj nikoli ne povedo, zakaj čakamo in kako dolgo bomo čakali. In da sem jaz vedno, ampak res vedno, na vlaku, ki da prednost drugemu in ga čaka, čeprav bi že zdavnaj lahko prišli do nbaslednje postaje in tam počakali in bi posledično naša zamuda bila manjša. Uf, res ne maram Slovenskih železnic.
- Na živce mi gre, ko ljudje pretiravajo .. kako grozno, nagravžno, nagnusno je (bilo) nekaj.
- ...

Meni bo tudi enkrat počilo. Sploh je fajn, če se najdejo takšni v prešvicanih cunjah, ki jih nosijo že nekaj dni . Ali pa smrdijo po cigaretih, alkoholu...
Sem pa že v lekarni lepo na glas rekla svojemu, ki je stopil malo čez črto pri pultu, da naj lepo na črti počaka, da ne bo drugemu za vratom stal. Ampak to zato, ker je bila pred njim ena ženska, ki je svoji predhodnici dobesedno za hrbtom stala, skor dotikala se je. Potem je le stopila malo nazaj. Mislim, a ljudem res ni jasno, da se ne nalapi na druge, ko čakaš v vrsti .

Najbrž bi se lahko podpisala pod 3/4 napisanega, ampak med stvarmi, ki mi gredo najbolj na živce (oz. ne samo na živce, ampak še marsikam drugam), so pa neresnost in neprofesionalnost ljudi, ki te po mesec in več dobesedno nate***ejo, ne odgovarjajo na maile, ki so jih sami najprej poslali, se ne držijo dogovorov ipd. Ti pa delaš, pišeš, kličeš in izgubljaš čas.
B - R - U - H.

- Na živce mi gredo vsi tisti, ki vprašajo kam greš na dopust in potem, ko dobijo odgovor začnejo s svojimi komentarji:" Vauu, a kar za toliko časa? Ja eni se mate pa res fino ja. Ja, jst bi tut to. Mislim, eni pa res uživate. Ja, ja eni si pa res privoščite." Ja, pač med letom varčujem in delam, da si lahko potem sama plačam dopust. + Vsi tisti, ki samo jamrajo in nič ne naredijo.
- Na živce mi gre zmišljevanje. Če se za nekaj dogovoriš, potem naj bi to veljalo. Ampak ne, 5 minutk prej si je pač treba premisliti in vse odpovedati.
- Uff, blazno me živcira tudi počasnost. Ko nekdo rabi 10 minut da stopi z avta in si obleče jakno. Samo tukaj še potrpim, ker pač nekateri ne znajo drugače funkcionirati.
- Živcira me tudi nadutost in nespoštovanje.
- Pa seveda še veliko drugih stvari ...

Uh, me je sprovociralo branje te teme, da še sama kaj napišem.
Kot mnoge med vami, tudi meni predvsem zadnje čase blazno živcira in mi dviguje lase pregovorna "slovenska favšija" ... opažam, da sem se zaradi nje že prav oddaljila od nekaterih kolegov. Ja hudiča, pa saj je menda jasno, da imamo ljudje v življenju različne prioritete! Eni pač hodijo naokrog v dragih cunjicah, drugi cele dneve kafetkajo, tretji pa pač dajemo na stran in zapravimo za kaj konkretnega. Argh, kar živčna postanem, ko pomislim na vse tiste izjave v smislu "uh, je enim lepo", "aja? eni si pa prvoščite" itd. itd. v neskončnost.

Druga stvar, ki mi gre grozno na živce, je brezobzirnost. Tu je krasen primer dreganje z vozički pri blagajni - enkrat bo tudi meni prekipelo. Pa ko se ima prodajalka čas 5 minut pogovarjati s svojo kolegico, ki je na vrsti pred mano, ko "zaključi" mene, pa ne more niti počakati, da si tiste 3 artikle pospravim v vrečko, ampak že kar meče hrano od osebe za mano na vrh mojih stvari .... grrrr.

Ko ljudje (po možnosti v zadnjem trenutku) prelagajo svoje odgovornosti in naloge na mene. Grrr. Kot da imam ves ljubi čas na svetu, da sem njihova dežurna služba za 1001 problem.

Cel teden sonca in vročine - potem pa slabo vreme čez vikend, ko bi si po nekaj mesecih končno lahko vzela čas za izlet.

Pa na živce grem sama sebi, ko izgubljam čas za sto in eno bedarijo, hkrati pa se daljša in daljša to do list res pomembnih zadev ...

Na živce mi gre minimalni zakonsko določen dopust. In to, ko delodajalci sistemizirajo delovna mesta za nižjo stopnjo izobrazbe, potem pa bedaki s faksom delamo za neko miloščino. Pa zgovarjanje na recesijo v zadnjih mesecih ... jaooo, to je zdaj popoln izgovor za vse hude stvari na svetu.

"Fotri" (ne nujno moj), ki pametujejo.

Tast in tašča, ki me iz nekega razloga smatrata za svojega osebnega psihologa.

Ljudje, ki paničarijo - joj, so bakterije tu, pa bakterije tam, pa vse je ena velika zarota, pa joj, kaj pa če se bo zgodilo to pa ono, joj prejoj prejojmene ...

Se nabere teh stvari, ko se človek malo zamisli, ja. :))) Moram pa priznati, da se precej bolje počutim, ko sem to spravila iz sebe.

Lep vikend s čim manj živciranja vam želim!

Na živce mi gre veliko stvari. Zadnje čase pa to:
*ko me v trgovini varnostnik gleda, kot bi kradla ( a najstnica si ne sme kupovati malo dražjih stvari? )
*ko ti kdo govori kako je debel, čeprav si ti močnejši od njega
* ko te prijatelj zelo užali in spravi v slabo voljo nato pa te še vpraša zakaj si takšne volje
*ko se ljudje zelo hvalijo za vsako malenkost, pri tebi pa ne opazijo dobrega dela
* ko ti kdo reče da njemu ne bo uspelo nič, da nič ne zna ( ja če bi se učili bi pa morda znali)
*ko moraš komu vsako stvar znova in znova razlagati
*ko imaš kakšno stvar pa ti kdo govori kako ti zavida (po možnosti ti jo je pa še on kupil, ali pa si je ni hotel kupiti)

Zadnje čase me najbolj živcirajo starši, kise vtaknejo v čisto, ampak res čisto vsako mojo stvar znepotrebnimi vprašanji kam, kaj, kdaj, zakaj itd. (me obravnavata kot danisem odrasla oseba). Mislim najboljše, da imam kamero vedno pri sebi,jima posnamem vse kar se v mojem življenju dogaja in jima vsak večerizročim posnetek.

Blazno na živce mi gre,ker me imajo za mlajšo kot sem v resnici in se potem do mene tudiobnašajo tako kot da nimam pojma o ničemer in me uradne osebe tudi takonagovarjajo (s takim glasom). Najbolj me na ta načinizživcirajo prodajalke, ker takrat ko pridem jaz na vrsto si pa onalahko vzame malo odmorčka in poklepeta po telefonu ali s kolegico in seobnaša kot da ne obstajam.

Vprašanje prodajalke,ki me napade takoj, ko stopim iz kabine ali mi je bilo oblačilo prav (dane omenjam, da me pred tem po možnosti sploh pozdravila ni ali miponudila kakšne pomoči).

Osebki, ki nikoli z ničemer niso zadovoljni in vedno, ko dobijo kar so hoteli po petih minutah že hočejo nekaj drugega.

Ljudje, ki neprestano rabijo nekoga zraven sebe, da jih zabava, ker sami sebi niso dovolj.

Vozniki, ki mislijo da je avto igrača, cesta pa velika igralna plošča na kateri izživljajo svoje adrenalinske potrebe.

Naš faks s popolnoma neuporabnimi predavanji oz. nasploh učnim sistemom, ki ne pokrije celotne snovi za izpit.

Pa seveda podpis pod marsikateri post pred mano.

Jaz se kar pod vsako bi lahko podpisala. Moram pa povedat eno dogodivščino, ki se je pripetila moji seki - dela v trgovini z živili. Ena ženska je neki kupila, pa neki njo vprašala, ko sta že poračunali in si je stvari pakirala v vrečke kako se to uporablja, za kaj je dobro itd. pač stvari, ki so jo zanimale, in moja seka takšna kot je, vedno počaka da stranka pospravis tvari in šele nato začne kasirati naslednjo lepo njej zadevo razloži in čaka, da gospa pospravi. Zadaj pa gospod: a lahko zdaj mene pokasirate, sej je ona že plačala? Seka pa mrtvo hladno: a lahko prosim počakate, da gospa pred vami pospravi svoje stvari? Da ne omenim, da hodi folk kupovati cigarete, pa ne vejo katere kadijo, ker je morda nova embalaža itd...in tisti, ki kupijo za druge ponavadi bolj vedo kaj morajo kupiti.

- Moti me, da se v trgovini otroci mečejo in valjajo po tleh, kričijo, starši pa kot da niso njihovi starši...sicer ne vem kakšni bodo moji otroci, ampak neki bontona se pa otroka menda da naučit? Čeprav me včasih to malo v smeh spravi
- Moti me sistem našega faxa, kar sem že omenila - pravila, ki si jih iz semestra v semester izmišljujejo na novo in nikoli ne veš kako boš ocenjen, kaj je s seminarsko itd.
- Moti me, da folk smrdi po švicu, cigaretih in alkoholu. Ok razmem, da zašvicaš, saj jaz tudi, ampak to ni tisto...to je tisti ogaben vonj, kot da šparajo na vodi, da lahko alko pijejo in kadijo in ne vem kaj vse.
- Moti me, da npr. ne grem na študentsko zabavo, pa že vsi: joj kako je zavrta, če rečem da pijem samo za posebne priložnosti (novo leto, obletnica) sem spet že freak, ker se ga ne nalijem vsaj 2x na mesec.
- Moti me, ker ne greva s fantom letos na morje - ni štud. dela in ni denarja; pa vsi: joj, kako da ne, pa vsaj za vikend skočita, pa to si pa že privoščita... grrr, če ne gre pač ne gre
- Moti me, da ne najdem dela, da bi si lahko vsaj malo olajšala štud. življenje in razbremenila starše, ko jih za vsak cent cukam za rokav. Vsi pravijo: ni dela, je recesija, potem pa vidim vsak teden novo študentko v trgovini.
- Motijo me ljudje, ki se za vsako stvar hvalijo, ki druge ponižujejo, ki so hinavski, ki ne cenijo nobenih stvari in dejanj, ki jih zanj narediš.
- Moti me kolegica, ki mi nonstop pravi, kje, kdaj in kako je novega tipa spoznala, kako se z dvema dobi, kako nima sreče s fanti, kdo ji je kaj naredil...me ne zanima. Potem pa še...aja, ti maš pa resnega fanta, po eni strani se pol smili sama sebi, po drugi strani pa mene pomiluje, češ da imam resnega fanta in da ne morem zato uživat...halo, i'm happy!
- Moti me, da pri nas nimamo možnosti kabelske, nimamo možnosti internetne TV, če pa že...pa je povezava slaba, da šteka nonstop, da živimo kot pred 50 leti s 6 tv programi, pa še to so do tega 3 hrvaški

Halo, kaj 2x na mesec, napiti se ga moraš vsaj 2x na teden

Na živce mi gre, ko se mi nabere preveč dela in ne vem več česa bi se najprej lotila

Me too ... pol pa se počutim kot bedak