Kaj vam gre na živce? - 2. del

Dvomim, da si samo domišljam. Mogoče si znake, da me nekdo ne mara, narobe interpretiram. In vedno obstaja možnost, da zaradi sebičnih razlogov in ker sem hitro nesigruna v odnosih, želim potrditev moje všečnosti. Tudi ko je ni.

Tvoja toplina mi vedno dobro dene. Hvala.

KM včasih je bolje, da čimmanj razmišljaš, se poglabljaš in "seciraš" vajin odnos.  Prepusti se in boš videla...nekaterim je težko kaj dirkt rečt.

Meni pa gre na živce močan glavobol, ki traja že kakšen teden. Najhuje je zjutraj...  

Sama sebi.

Ogrci in to, da jih ne morem pustiti pri miru 

v nejasnih primerih se osredotočim na to, kaj jaz čutim do te osebe.  (moja sebičnost) 

No, potem pa res lahko naredimo klub in ena drugi govorimo, kako smo fajn. Ker ste se oglasile samo tiste, katerim ne bi lagala, če jim rečem, da so mi všeč.



Mene ravno to moti, da ne bi bilo enako. Saj za tiste, ki mi ne potegnejo, mi je načeloma vseeno, ker jih tudi jaz ne maram ali mi je vseeno za njih. Nedorečenost odnosov me moti, ko je meni nekdo všeč in bi rada nadgradila/poglobila odnos (ni pomemben način in za kakšen odnos gre), pa nisem prepričana, ali bom v nekoga silila, bom izpadla totalna budala ali samo bom samo (!) zavrnjena. Blah!

ko sem očetu razlagala, da se želim z vsemi razumeti, pa da je vsak človek po svoje dober bla bla bla.... je rekel: glista, zadnji čas, da začneš pisat pravljice. tvoje bi bile bestseller, ker si najbrž še edina, ki zares verjameš v pravljice.  

Tulipan danes je za spremembno malo bolje, tako da sem lahko šla "malo" tečt. Verjetno je pomagalo jamranje na PL.
Glede vzglavnika imam tri različne na postelji in jih menjujem ampak so vsi "no name". Ponoči je tudi odprto okno, tako da je lažje dihat. Verjetno je bil problem v enormnih količinah zelenega čaja... Hvala ti

Sama sem ista Vendar počasi le ugotavljam, da z vsemi se pač ne morem razumeti, zmeraj se bo nekdo našel, ki ga bo motilo nekaj in se zaradi tega ne bova ujela. Čeprav nočem biti z nobenim skregana, nekako opažam, da obstajajo osebe, s katerimi enostavno ne moreš normalno komunicirati pa tudi, če se ne vem kako trudiš. Potem enostavno ugotoviš, da je boljše, da postaviš sebe na prvo mesto (in svoje želje) in se vprašaš kaj tebi ustreza kot pa se nekomu drugemu v nedogled prilagajaš (da mu boš bolj ustrezal), čeprav veš, da ne bo nič boljše. Da ne bo pomote - prilagajanja & kompromisi so ok, ampak osebe s katerimi ne najdeš skupnega jezika ponavadi to izjemno izkoriščajo in ti dajo občutek, da si vsega ti kriv in one nič. Z nekaterimi osebami pač enostavno ne gre ...
Torej glista, si že začela pisati pravljice?