| jaz imam zelo visoko toleranco, kar se tiče eksplodiranja, zato pa je takrat toliko huje. lp. |
nikoli ne jočem iz drugega razloga kot iz jeze - čistega besa, ko bi koga ali kaj napol pregriznila
. ko je res kaplja čez rob mi pomaga četrt ure krokodiljih solza.
Kako smo vse čustvene...oh... a ni to lepo??
Smr, smrk...
Jaz sem se v življenju 2 x tako močno razjezila, da sem enkrat vrgla v steno polno veliko šalico kave, pol sem morala pa sobo prebelit 
,drugič sem pa razbila stekleno mizico , ki jo imava v sobi. Hvala bogu žil si nisem prerezala. Se mi je čisto odrolalo, šele ko sem se umirila sem dojela kaj sem storila
Jaz povzročitelja v mislih trgam na koščke, tepem (dobesedno), pa še kaj hujšega.
Jaz sem pa full hitre jeze in bi takoj eksplodirala,ampak po novem vedno preštejem do 10.Èe pa ne pomaga,pa je življenska doba vseh prisotnih živeèih osebkov,vprašljiva.
(pa nè se me bat
)
Imam precej visok prag, ampak ko se mi utrga se mi pa konkretno. Je pa čisto odvisno od tega kdo in kje, kako bom reagirala. Včasih sem trenirala karate, pa sem takrat vse ven spravila, mi zdaj kar malo manjka.
In nič bolje mi ni zaradi tega ! Zato pa se vsakič čudovito počutim takrat, ko je pritisk že čisto na vrhuncu, pred eksplozijo in mi uspe zadevo obvladati na "kulturen, po možnosti pa zraven še na duhovit način. Sem dokaj hitre jeze, zato je zmaga v takih primerih še toliko slajša.
To trapasto občutje, o katerem pripoveduješ, Jerca, mi je zelo znano. Opažam pa zadnje čase, kot da bi se neka jeza nabirala v meni, jeza, ki ji ne vem vzroka. In potem butne na plan, ko sploh ni treba. Zadnjič sem vzrojila zaradi neke malenkosti. Brez potrebe. Potem sem imela pa grozno slabo vest, prav bolelo me je, ker sem prizadela nekoga, ki ga nikakor ne bi hotela. Obljubila sem si, da se mi to ne bo več dogajalo. Bom poskusila najti drug način za sproščanje negativne energije (rano na želodcu že imam), zdaj že premišljam o boksarski vreči.
Sem pa precej bolj tiha kot ponavadi in grdo gledam. 
