Tisti vijola škornji so tud meni všeč (saj ne, da bi jih nosila), ker so kot ene male umetnine, pa ful retro so, sedemdeseta, ko bi prišli iz kakega Austina Powersa.
Tale Marino pa je ena taka tipična italijanska zadeva, pa ne v dobrem smislu, kot Valentino, ki dela žensko lepo, ampak kot Cavalli, ki dela žensko barvno slepo, lepotno neosveščeno in pomanjkljivo oblečeno kuro. Po ulicah italijanskih mest se sprehaja polno takih mlajših in starejših dam, oblečenih v zlato in pisano in špičasto, brez repa in glave, brez občutka za lepo, z napisi in imeni oblikovalcev v prvem planu čez cel prsni koš, da delajo mone zastonj reklamo tem svojim znamkam, in ki dajejo videz, da so se oblekle pri Kitajcih, pa čeprav je vse, kar nosijo stalo njih oz. njihove moške celo premoženje. Pa tudi če imajo 50 let in rit velikosti manjše prikolice, se stisnejo v modne pajkice in škornje čez, kot bi se ne zavedale svojih teles. Zadnjič sem hodla po LJ in vsaka tretja se je ponašala z omenjeno opravo. Bljak.
.
saj res tam pri oblačilih ali seksu se ni nič o čevljih govorilo.
