Sydelle je napisal/ako sem enkrat po naključju videla to oddajo Doomsday Preppers 
Ta teden imajo maraton na NG, tako da sem kar nekaj zgodb videla med običajnih prestavljanjem kanalov. In med vsemi mi je bil najbolj bizaren oče, ki je svoja sinova učil streljati in si med temi pripravami skoraj odpihnil palec. Še dobro, da se ni ustrelil med pripravami, kako preživeti. 
Jaz imam nekaj moralnih zadržkov pri teh pripravah (v nadaljevanju), ampak načeloma me ne moti, če si tako zdravijo strah in tesnobo pred koncem sveta. Če jih misel na konec sveta navdaja z grozovitim strahom, naj ga potem pričakajo v pripravah, če jih to pomirja.
Motijo me zlasti tri stvari:
(1) Če to počnejo odrasli ljudje, ki se zavestno odločijo, prav. Ampak misel, da tako vzgajajo otroke, ki bodo stalno živeli v strahu in prepričanju, da so vsi ostali sovražniki, ki jih želijo pokončati, me strašno žalosti.
(2) Sporno je tudi to, da kopičijo gromozanske količine hrane, ki bo itak propadla, medtem ko je toliko ljudi lačnih in umira od lakote.
(3) Ljub mi ni niti ameriški individualizem, ki kriči iz teh oddaj. Stalno ponavljajo, kako bodo oni živeli v izobilju, medtem ko bodo drugi lačni, bolni ali kakor koli drugače na robu preživetja. Mogoče v meni še premočno živijo socialistične vrednote, ki temeljijo na sodelovanju in medsebojni pomoči, ampak tako sebičnega razmišljanja res ne razumem.
No, če sem se že tako razpisala, moram dodati, lahko povlečem jasne vzporednice med mojim trenutnim odnosom do konca sveta in tistim v filmu Melancholia (2011). Mogoče šele zdaj popolnoma razumem njegovo sporočilo.