Objavljeno: 4. maj 2006 13:17
Razdvojeno se počutim danes. Ne vem ali naj ostnem ali grem. Ali se naj odločim za službo v tujini (Amsterdam), za katero sem celo leto upala, da bi jo dobila? Ko še ni gotovo ali boš službo dobil ali ne, si jo želiš, zdaj ko pa bi morala bodočemu delodajalcu potrditi ali pridem ali ne, pa me grabi panika. Take se ne poznam. Nikoli še nisem živela v tujini. Morda imam občutek, da sem za to prestara (30) ali da bom tam osamljena. Niti ne vam ali sem pripravljena pustiti vse kar imam tu (službo, prijatelje, starše) in se preseliti tisoč kilometrov daleč.
Toliko dvomov se naenkrat poraja v meni, pa se mi je zdelo, da je to tisto pravo.
Ali ima katera od vas podobno izkušnjo? Ali katera živi že v tujini in kako se je znašla? Kako je premagala domotožje, za katerega imam občutek, da me bo ubijalo?
0
0
Sem bila sama pred podobno dilemo, pa sem se odločila, da grem. (Odhod me še čaka, drži pesti, da bo vse ok.) Med študijem sem bila drugače pol leta v tujini, pa verjemi, o domotožju niti sledu, edino fanta sem pogrešala. Tam hitro dobiš nove kolege, služba ti bo vzela veliko časa, naokoli boš lahko hodila (vikendi, prosti čas); da ne govorimo o znanju in referencah, ki jih boš pridobila. Hkrati ti da to novo moč in samozavest, da se nekje znajdeš popolnoma sam, vklopiš... Super izkušnja, ne zamudi je.
Sicer bi se ti pa v enem letu življenja drugje zgodilo toliko, kot nekomu tu v dolgočasni Sloveniji v petih letih 
