Zvestoba

quote:8f1fa0193c="Janči"Kaj pa če vam partner reče, da nikol ne veš, kaj se lahko še zgodi?

Takšna izjava bi meni povedala, da mi je iskreno priznal, da se v najin odnos spušča s figo v žepu. Ker jaz od partnerja (in od sebe tudi, jasno) pričakujem odgovoren odnos v smislu odločitve in zaveze. Če tega na začetku zveze nisva sposobna, potem se v kaj takega ne bi spuščala.

Razen če bi mi šlo za neobvezen seks -za to pa mi nikoli ne gre.

Zame varanje ni sprejemljivo. V nobenem primeru. In če bi partner storil kaj takšnega, bi moral imeti hudičevo dober vzrok, da bi se sploh še hotela pogovarjati z njim.

Sicer sem pa v zvezi, kjer so takšne stvari dovolj jasno postavljene in razčiščene, da mi ni potrebno skrbeti.

Nikoli ne reci nikoli.

Varanja ne sprejmem. Če bi se zalotila da razmišljam o nekom drugem ali da si želim nekoga drugega, potem bi bil zame to definitivno znak da v moji vezi nekaj ne štima. Prej bi razčistila s sedanjim fantom in sama s sabo se šele potem spustila v kaj novega.

Kar se pa njega tiče...zaenkrat mu zaupam, čeprav res nikoli ne moremo biti 100%. Če bi me pa prevaral...ja takoj ko bi izvedela bi bilo zadnjič.

Jaz osebno ne verjamem v varanje,ker ne vidim nobenega smisla.Če si v resni zvezi in je kaj narobe,potem se moraš pogovorit in razčistit zadeve,ne pa it pa kr prevarat partnerja,samo zato,ker se počutiš odrinjenega,neprivlačnega,....Če bi videla,da najina zveza nima smisla potem bi končala razmerje.Imam npr.prijateljico,ki je v zvezi že tri leta.Če kaj ne štima jo slišim govorit,da bo že videl,ko bo šla v soboto ven in podobne.Groza,to za mene ni nobeno razmerje.Mislim,da je v zvezi zelo pomembno,da se partnerja ne jemljeta samoumevno in da se vsak dan trudita za zvezo,če ne se prehitro zgodi,da postane vse skupaj rutina,takrat pa se znajo zgodit neprijetne zadeve.Seveda je pa to spet odvisno od posameznika.

Kiki, najbrž od prevaranega nihče ne pričakuje, da bi pozabil. Je pa smiselno, če želiš nadaljevati obstoječo, zvezo, da odpustiš. To pa lahko storiš samo tedaj, ko razumeš, zakaj se je dogodek zgodil in ko svojo lastno uporabno vrednost prenehaš povezovati s parnerjevimi dejanji.

In poznam en sam vzrok na svetu, zaradi katerega bi bila pripravljena odpustiti: zaradi lastnega miru v srcu. Ker ko odpustiš (karkoli že, ni nujno samo varanje), pomeni, da se dejanja še vedno spominjaš, vendar bolečina izgine.