Miška*, točno sedaj, ko si ti tako žalostna, tvoja hrčica zagotovo nekje žurira in se ima ful fino. Jaz sem se tudi vedno tako zelo jokala, ko mi je kdorkoli umrl, pa če je bila to živalica ali pa človek. Meni je letos umrl moj muci, ki je bil z mano kar 13 let. Bila sem zelo žalostna (ubistvu sem se zmeri, saj mi kar solzice tečejo, ko tole pišem), samo sem se tolažila s tem, da sem vedno naredila zanj, kar je bilo v moji moči in da je moral biti zares en srečen mucek. Ene živalice nimajo take sreče in nimajo tako dobrih lastnikov, ki bi skrbele zanje in so prepuščene same sebi na ulicah. Kot sama praviš, tudi tvoja hrčica brez tvoje pozornosti ne bi živela tako dolgo, torej je imela zelo lepo življenje.
Priporočam ti, da si kmalu omisliš novo živalico, da bo še eno bitje tako srečno, kot je bila tvoja hrčica.
Joj Mišek revčka! Grozno je, vem (nažalost) in vem tudi da te najbolj potolaži nova živalca. Ko je meni umrla mucka sem najprej razmišljala, da ne bom imela nobene živalice več, ker preprosto preveč boli ko odidejo - s to mislenostjo sem zdržala natanko 10 dni, nato sem dobila izgubljenko Lizo, ob kateri sem se takoj potolažila...nekako pozabila, ker je res preveč bolelo...da bi kar stoično prenesla brez nobenega žvalčkastega veselja.Potem je veliko bolje, seveda prejšnje ne pozabiš, le spomin je manj boleč in misli ti odvrne od žalosti, ker moraš poskrbeti za novo živalco. Poskusi
Meni to vedno pomaga. Meni je lani v božičnem času po res dolgi in mučni bolezni umrla babica in edino kar me potolaži je misel na to, da jaz tukaj jokam, ona pa ga žurira tam zgoraj in se ima prav fino. Potem si pa predstavljam mojo babico, kako skače tam v nebesih, obečena v predpasnik in s koktejlom v roki. In takoj sem boljše volje.
Mislim, da se imajo vsi, ki smo jih imeli radi fino tam zgoraj (ali kjerkoli že) in da jim prav nič ne manjka, ker če bi jim, bi se gotovo spet tukaj na zemlji kej oglasili.
In seveda tudi ostalim...nič ni lepšega kot ena topla beseda, da ti je le malce lažje. Mogoče si bom pa le omislila novo živalco...samo trenutno še nisem dovolj močna, da bi si še enkrat "upala" tako zelo zaljubit v neko bitjece, kot sem se že kar nekajkrat.
Upam, da mi bo čas naklonjen in bom kmalu prebolela in bom tako lahko še kateri živalici polepšala življenje...
grobek ima za našo hišo. Včeraj sem ji nesla najlepši okrasek iz jelkice, lepega roza srčka in poleg dala smrekino vejico...Danes sem bila pri njej že 4x
Life goes no, Miška, tudi jaz sem žaloval za čudovito psičko, ki sem jo imel res rad 11 let, ampak kaj češ... Vse enkrat pride, in zakaj bi se obremenjeval s preteklostjo...
sweden15, ne nove hrčice nočem nikoli več. me je izguba te tako prizadela, da ne bi hotela nobene take micene živalice več, ker umre hitro in brez razloga, medtem ko si že popolnoma zaljubljen
mogoče si bom našla kakšno muciko ali pa kužija...
Miška, zdajle sem se spomnil, moja sošolka je prav tako imela dve hrčici, ki sta prav tako umrli po dveh letih. Enako kot ti, je bila zeeelo žalostna . Tako da se je odločila da si nabavi drugo živalico in zdaj je v redu...
Vidim pa da je nekaj posebnega na teh hrčkih da se vse tako navežete nanje .
so tako prisrčne majhne živalice, da se enostavno zaljubiš vanje..popolnoma so odvisni od tebe, zato se moraš res fejst potrudit, da jih lepo oskrbiš z vsem, kar potrebujejo.
Velike učke in mehek kožušček...in njihova inteligenca, ki je za tako malo živalico res presenetljiva.
Jaz sem dala vse od sebe, vso svojo ljubezen, in sedaj - ko bolečina že malce, rahlo popušča iz dneva v dan, sem v sebi zelo vesela, da sem ji podarila 2 leti lepih hrčastih dni.