konflikti

Kako se obnasate v konfliktih? Kako jih razresujete? Stavite na pogovor ali nekaj ur (dni?) molcite in se potem pretvarjate, da je vse kul in zivljenje lepo tece dalje?

KAKO partnerju/partnerki sporocite, da ste jezni nanj/nanjo, da ste prizadete/prizadeti?

Jaz se trudim vedno vse takoj razrešiti, seveda na samem in nikoli ne maram vpletati drugih ljudi. Raje imam konstruktiven kreg, pa da razčistimo koga kaj moti in se stvar reši. Ne znam kuhat mule in nisem zamerljiva. Sem pa velikokrat preveč občutljiva in znam narediti iz muhe slona.

Jezim se,kuham mulo 2 minuti, postane mi žal. Poizkušam vse skupaj razrešit. Včasih pa pride še kakšen jok vmes.

Poticka, sama poskušam čimprej razrešiti konflikt in sicer vedno na miren način z pogovorom. Partnerju vedno povem kaj me muči in skupaj poskušava najti rešitev oz. vzrok zakaj je do tega prišlo ali je šlo morda le za nerazumevanje ali kaj drugega. Enako pričakujem od partnerja.

 

Si sploh ne zamišljam, da bi nekaj tiščala v sebi, bi prej ali slej izbruhnila.

Midva si vedno poveva kar misliva. Včasih sva malo hrupna, ampak prav dobro dene, če se stuliš eden na drugega.

Jaz si vedno rečem:"Ko bo naslednjič
kaj narobe, najprej globoko vdihni in počakaj vsaj pet minut!" To se v
resničnosti potem nikoli ne zgodi, ker jaz imam občutek, da bi se kar
razpočila, če ne bi takoj vsega spravila iz sebe. Na žalost se hitro
razjezim, fant me včasih heca, da se mu zdi, da mi rožički rastejo. Se
pa zadnje čase res trudim vzpostaviti konstruktiven dialog, brez vpitja
in uspelo mi je že celo pogovor (oz. moje mnenje) prestavit na
naslednji dan , ko seveda
sploh nisem bila več tako razburjena. Meni stvari na začetku vedno
izgledajo neprimerno večje in hujše kot so v resnici...



Lp

Nekaj časa kuham mulo (ene par minut), pol pa sam vidi, da je nekaj narobe in se pogovoriva. Nikoli ne kričim, on prav tako ne. Vse se da pogovoriti brez dviganja glasu.

Jaz bi lahko vsak konflikt rešila brez dvigovanja glasu, samo pol moj glas dvigne, te pa jaz ne morem bit tiho, te pa se "zderema" en na drugega in pol je vredu.

 

Če sta v zvezi dva človeka, ki nista pripravljena vedno prevzeti partnerjevega mnenja, potem neizbežno pride do konfliktov. Konflikt ni nič slabega, ravno nasprotno, lahko pa so načini reševanja konflikta bolj ali manj konstruktivni. Zanimivo je, da se večina ljudi v veliki večini življenjskih situacij poslužuje enega izmed dveh načinov reševanja konfliktov, katera pa to sta, pa je različno od posameznika do posameznika.

 

Jaz ponavadi skušam razčistiti stvari, in jih rešiti tako, da sta obe strani zadovoljni- če je dovolj časa in pripravljenost obeh, potem je to možno. V otroštvu pa sem se ponavadi umaknila.

Samsara, če dovoliš vprašanje, a ti resno prakticiraš budizem? (sprašujem glede na tvoj nadimek in avatar)

Ula, ne, čeprav so mi nekatere stvari iz budizma zelo blizu, kot so mi tudi nekatere iz krščanstva, pa hinduizma, pa...

Jaz sem precej glasna pri reševanju konfliktov, čeprav se zadnje čase skušam kontrolirati in se mirno pogovoriti. Redkokdaj kuham mulo oz. če pride do konflikta z nekom, ki ga ne poznam, ga enostavno ignoriram, če pa se skregam s kom od bližnjih pa skušam to rešit, na tak ali drugače način. Definitivno pa ne morem mirno pozabiti in se pretvarjati, kot da nič ni bilo.