Vedno jokam

Brez besed sem....kako so ljudje lahko taki...

Dina....hvala enako....jaz ne vem kaj je z mano zadjne čase ampak sem
tudi sama postala ekstra čustvena...sej sem že prej bila amapk zdja se
je to krat 10 povečalo 
ne vem kaj je z mano...... kaj bi dala da bi kdaj imela bolj debelo
kožo in da me ne bi vsaka stvar tako ganila oz prizadela...... zadnjič
smo bili v klavnicina terenskih vajah in nisem zdražala se obrnila
stran in so se mi tkao solze ulile da je groza!!!!! Sovražim svoj
študij res ga in to je še bolj žalostno! Nasilja nad živalmi res ne
prenesem in konec....

ma tudi tako drugače opažam da me kaka brezvezna stvar zna res prizadet....in pol kr solzice grejo......

Candy, ali študiraš veterino? Joj,  meni je pa ful žal da nisem
šla rajši veterine študirat. Po eni strani bi bil to moj sanjski poklic
(pomagat živalicam), po drugi strani, je pa še druga plat tega, tako
kot si sama rekla. Vozijo te gledat klavnice in vidiš res svašta. Jaz
bi se isto zjokala v klavnici. Enkrat sem brala, ko je ena študentka
veterine v Nemčiji pisala, da so imeli obvezno prakso v klavnici.
Opisala je kaj je tam videla, in jaz sem ene pol ure jokala ko sem to
brala, pa niti slik ni bilo pa me je vseeno čisto ven vrglo.
Pomoje če bi bila veterinarka, pa bi mi pripeljali kakšno poškodovano
živalico ali pa na evtanazijo, bi se vsakič šla najprej v sosednjo sobo
zjokat predno bi lako začela kaj delat. Pomoje sploh nebi bila sposobna
bit veterinarka, ker bi cele dneve samo jokala v službi.

Jaz imam ta "problem" že od nekdaj...Še zdaj, ko berem vaša sporočila,
imam solzice v očeh...vedno si rečem "ah nič, saj je zdravo prepustiti
se čustvom"...

jaz občutim podobno, le pri živalih in otrocih.Ljudje se mi pogosto
manj smilijo kakor nemočna bitja kakor so otroci in živali, ker se ne
morejo pravilno braniti ali pa ker niso tako žleht kakor je lahko
odrasel človek.

ful hudo mi je pa pri tem ko vidim da peljejo živali v
tovornjaku...verjetno je njihova zadnja pot, kjer so vse
utrujen,prestrašene in vse iz sebe..in potem ko pomislim da jem tudi
meso se mi samo v sebi kar obrne.

znajdem se v neki konfliktni situaciji za katero še danes nisem našel
pravega odgovora. Res je da morda vegeterjanci  imajo rešitev...
jaz se potem kdaj potolažim da gredo le kam drugam ne za zakol. In se
trudim jesti manj mesa in namesto tega  ribe in zelenjavo.



Vem pa da, ko sem kot kaj vem 16 letni mulec bil v ribiški druzini ujel
par somičev velikosti 18-25cm jih nisem mogel ubiti.Čeprav sem vedel da
so super za jest.

Potem sem jih izpustil nazaj v vodo.Mi je pa drugi ribič dal krapa se
malo večjega in če bi ga dal v vodo bi poginil ker je bil že na koncu,
tako da mu je življenje odvzel oče.Jedel sem ga pa vseeno.Kaj vem
določene stvari morda morajo biti tako da se kaj iz njih navadimo.Jaz
sem se od takrat marsikaj.Jej manj mesa in če ga že ješ pojej tisti del
ves, da ne bo treba še eno več ubiti za par koščkov.V glavnem
spoštovanje hrane in sveta okoli sebe.

uboga žival, kaj ga je sploh kdaj pobožal? že če bi ga samo pobožal bi čutil pod prsti da ni nekaj ok.

Bog mu daj miru, kužatu mislim.

Jaz sem tudi tipična predstavnica "jokic". Kadarkoli gledam po TV
kakšen romantičen ali pa žalosten film, zraven jokam. Isto je pri
kakšnih oddajah kjer se tematika dotakne življenja ljudi, pa najsibodo
to žalostni ali srečni, ker pri prvih sočustvujem z ljudmi in se mi
zasmilijo, pri drugem pa zato ker se vesela, da je nekdo srečen in so
se mu izpolnile neke želje. 

No tud jst sem ena izmed vas, ampak mene to počasi že jezi. Dobro
kakšni žalostni resnični filmi, mučene živali, otroci v Afriki ,ki se
mi smilijo, takrat si ne morem pomagati.

Jezi me najbolj, ko v službi dobim kakšno negativno kritiko od
nadrejenih, če kdaj poslušam kakšno dretje, ki leti name, če me
obdolžijo nekaj česar nisem naredila, prepir s fantom.. že dobim cmok v
grlu, rdečica v obraz,  glas se mi začne tresti, in v očeh se mi
začnejo nabirat solze... . Sem zelo občutljive narave, trde kože mislim
da še nisem pridobilaj čeprav bi se mogla naučiti drugačnega
reagiranja, ker čez leto, dve bom na višjem delovnem mestu kjer bo
kritik takšnih ali drugačnih še več.

Na prvem mestu bi verjetno mogla veliko narediti na svoji zamozavesti,
in zadeve imeti ustrezno argumentirane. Tud sem zlo hitr kolerik,
butnem ven kakšno trapasto, manjka mi diplomacije. Kk bi se po vašem,
rešila teh bremen, vse bi dala da okrog tega dobim kakšno literaturo.