sem prečitala zgodbo o Triški in jokala zraven. kaj vse je zmožen človek, takih grozodejstev, da je skoraj zver.
pri nas bo skoraj mesec dni, odkar nimamo Kale. Iščemo novo kužico, ker bi radi eno iz spomladanskega legla, sem navezala kontakt s psarno "Grof Bobi", pa se predno ne bodo stari mesec dni, sploh ne pogovarjajo o oddaji.
Kužki iz zavetišča se mi zelo smilijo, vendar bi radi povsem malega mladiča ,čistokrvnega nemškega ovčarja. Nekako ne moremo od te pasme. Imeli smo že kraškega ovčarja, pa smo ga morali oddat, ker je nekega dne vzrojil nad mlajšo hčerko - takrat je bila stara 2 leti.
Potem skoraj štiri leta nismo imeli psa, ker sem kar hodila gledat našega Črta in mi je bilo težko zanj. Edino mene in starejšo hči je pustil do sebe. Moža pa spoh ni mogel videti, tako mu je zameril.
Ko je imela mlajša hči šest let, je mož prinesel domov Kalo.
Kar se pa tiče bolečine, bo še kako živa, ker do sedaj še nisem stopila do pesjaka, pa je samo par korakov proč od hiše. (zadaj).
Mi smo jo imeli čez noč in kadar nas ni bilo doma v pesjaku, drugače pa je imela na razpolago ogromno prostora, ker imamo zares veliko parcelo, ki meji z gozdom, kamor sva zahajali na sprehode, rada je bila na terasi, ali pa spala na pragu dnevne sobe.
Žal bo treba nekako preko tega in zato že iščemo novo.
Morga kdo ve za kako dobro leglo v bližini Ljubljane, ker tista,štajerskega, koroškega, prekmurskega konca, so samo za ogled preveč oddaljena.