Vaše prehranjevalne navade doma

Hm, pri nas doma nismo imeli kakšnih takih posebnih navad. Prta pomoje ni bilo nikoli na mizi čisto iz praktičnih razlogov (ker je miza v kuhinji - majhno stanovanje - in je vedno služila delno tudi kot pult za odlaganje kakšnih kuhinjskih aparatov ipd.). Tudi različni krožniki npr. za juho in glavo jed so prišli v poštev bolj pri kakšnih obiskih ali posebnih priložnostih. Tako da dobim ob tako ''popolno'' pogrnjenih mizah vedno tak občutek praznovanja ali slavnostne priložnosti

S sestro in mamo smo skupaj jedle večinoma le ob nedeljah, ker sva med tednom medve jedle prej (tudi ponavadi vsaka zase, ko je prišla iz šole), ob sobotah pa smo tudi redko bili skupaj doma.

No, pri očetu imajo zdaj ločeno kuhinjo in jedilni del in je prt večinoma vedno na mizi, se je pa oče ravno zadnjič ''pritoževal'', čez zakaj je potrebno za vsak košček kruha vzeti svoj krožnik (tudi jaz sem včasih npr. zajtrk (kruh) jedla kar z mize, ker je bila vedno čista, ampak si zdaj, ko sem se navadila lepo na krožnik, tega res ne predstavljam :D).

Moram priznati, da je meni škoda čaa za kuhat, jest in kar je še vmes  to najraje opravim čim hitreje in počnem kakšne druge prijetnejše stvari. Se pa strinjam, da verjetno izgleda lepo.

Midva sva bolj na izi. Prta nimava - niti enega samega v stanovanju. Na mizi imava steklo, pod njim eno čipko in to nama zadostuje. Pri kosilu si dava na mizo krožnike, tisti pribor, ki ga potrebujeva in prtičke. Nič drugega. Pijeva ne pri kosilu - občasno si moj natoči kozarec vina, kruha ne jeva. 

večinoma skupaj jeva zunaj ali če med vikendom skočiva k njegovim na morje. kuham povprečno enkrat na teden, ponavadi ob nedeljah. nimam prtov, so mi od nekdaj zoprni (kot tudi zavese), jedilna miza, ki jo imam zdaj, je tudi neprimerna za prt, kvečjemu kak tekač ali pogrinjek dam gor, ponavadi samo dva enega nasproti dugega, čeprav so za mizo štirje stoli. prtičkov nisem navajena, ponavadi jem kar v stoje na kuhinjskem otoku ali pri pultu. ne kompliciram, v glavnem. edini obrok, ki si ga dokaj redno privoščim pri mizi, sta zajtrka ob vikendih. pri fantu večinoma jeva v kuhinji, miza ni posebej pripravljena, kar potrebujeva, in obvezno prižgan tv. pri mojih starših je miza pogrnjena s prtom, pod krožniki so še pogrinjki.

zanima me, kako pri družinskih obedih jeste solato? od malega sem navajena, da se jo 'pika' iz ene velike sklede na sredini mize (tudi pri kosilih v restavracijah smo večinoma jemali solato sproti iz skledice, nismo si je predhodno nadevali na krožnike) in me je pri bivšem fantu finoća, da ima vsak svojo mini skledico solate pred krožnikom, totalno šokirala. in razne variante, koliko procentov podlahti se ima lahko na mizi, s katerim delom roke se lahko dotikaš mize, itd .... sploh kakšni živčni izpadi kakega njihovega družinskega člana (predvsem ženske populacije) so bili zanimivi ...

midva nimava prtov, ker jih ne maram pri nas doma je mama stelno morila z nekimi prti na mizi in so se mi zamerili pa še pranje in likanje - ne hvala.
sva pa imela pogrinjke, zaradi steklene mize in modernega stanovanja so bili plastični - Ikea za vsak dan, Vice Versa za posebne priložnosti
zdaj bo stanovanje malo drugačno in bo miza lesena, zato še tuhtam o pogrinjkih za zraven. plastični ne pašejo več, mogoče kakšni grobi debeli platneni, ne vem...
doma smo jedli kosilo vedno skupaj, midva ga jeva skupaj čez vikend, med tednom pa včasih večerjo, če se slabša polovica spravi kaj kuhat.
tudi mi smo imeli skupno solato, zdaj imamo sicer vsak svojo, ampak bolj zato, ker jaz pojem največjo skledo, moj oče je tudi ljubitelj in dovolj velike sklede ne obstajajo

Ko sem bila še doma smo imeli na leseni mizi vedno prt in jedli smo kolikor se je le dalo skupaj. Miza je bila vedno lepo pogrnjena, s servietki, komplet priborom, kozarci in pijačo. Ob odraščanju in več obveznostmi pa je bilo skupno kosilo največkrat le med vikendi. Solato smo tudi mi pikali iz ene velike sklede.
Zdaj, ko imam sama družino je med tednom precej odvisno ali je kateri od naju že jedel kosilo ali ne, vendar mi ni problem skuhati in takrat imam navado, da na stekleno mizo postavim prt in ko pojeva, ga zložim in pospravim. Tudi jaz ne maram prtov in tudi zaves (imamo jo le v dnevni sobi, ker gleda na ulico). Včasih dam le pogrinjke, vendar večinoma prt, že zaradi solate, ki je stalnica in komoditete skoraj štiriletne hčerke, pa tudi priznam, da mi občutek rok na steklu ni prijeten.
Stremim k temu, da jemo skupaj, saj je to lepa navada in družine povezuje, združuje. Pravijo, da je občutje za mizo termometer občutja v družini, in če je ozračje napeto, to marsikaj pomeni. Vsekakor bi rada, pa tempo življenja temu ni ravno naklonjen, da jemo čim pogosteje skupaj.
Všeč mi je lepo urejena miza, ujemanje barv serviet in prta in lepo servirana hrana.
Med kosilom ne maram ne glasbe, pa tudi zvoka TV - bognedaj kakšne formule. 
Večerjo pa res res redkokdaj kuham.

Mi imamo leseno mizo čez pa steklo ( pod steklom je vedno prt) čez steklo pa ga ne dajemo. Sicer se trudimo, da bi kosili skupaj čim več krat, ampak najbolj nam to uspeva ob vikendih (sobota,nedelja) - takrat imamo kosilo obvezno skupaj (razen če je kdo v službi čez dan) in običajno ob 12h... Vedno imamo plitve in globoke krožnike, servitke, ves pribor, kozarce za vino oz. za sok pa tudi za solato imamo vsak svojo skodelico (velikokrat jemo drugačno solato, tako da pikanje iz ene sklede tudi s tega vidika odpade:)). 

Doma imamo kar ''plastični'' prt, na lesni mizi. Ob posebnih priložnostih pa bel prt iz blaga. Skupaj jemo med vikendi, vsi (starši, jaz in fant, kadar je pri meni, enako sestra in njen, kadar je pri njej/nas). Med tednom jemo pa tako tako, včasih jem sama, včasih jem z atejom, včasih s sestro in atejom. Ob vikendih imamo včasih tudi plitve krožnike, odvisno kaj jemo. Solato ponavadi kar iz ene sklede, razen fant ima ponavadi rad bolj kislo, pa mu dam posebej. Vilice, žlica in nož spet odvisno od hrane. prtičke ob posebnih priložnostih.

Kadar pa sem fantu imamo včasih prtičke, pribor in krožnike (globoki, plitvi). Imajo steklo, pod njim prt, tako da potrebe po še enem prtu ni.

Sama bom imela steklo na mizi, spodaj prt in ga vsake toliko menjaš, kakšen pogrinjek pa na mizo. Prte na steklo pa ne, ker enostavno mi je čisto mimo prt gor dajat, prat, likat...prazno delo Steklo na mizi mi je tudi zelo praktično saj mizo obrišeš in je to to.

Ker nimava svoje kuhinje, je vse tako, kot pač je - prt vedno na mizi, ko gremo jest, dajo gor drug prt, ki se lahko popacka.

Ko bom sama imela svojo kuhinjo, bo miza brez prta. Mi je bolj praktično, otroci ga ne morejo potegniti dol in posledično se manj lahko poškodujejo...

Jeva skupaj s fantom, čeprav meni ni problem jesti sama.

Nekaj ekstra se s samim ambientom ne ubadam, malenkost bi se, če bi bilo lahko vse po moje. Bi imela lepe krožnike, barvne, itd.

Solato jemo iz ene sklede, tudi s krožniki se kaj ekstra ne ubadamo.

Zdaj, ko tole pišem, ugotavljam, da v bistvu nimamo nekih lepih navad Se pa tolažim, da bi bilo drugače, če bi res imela svojo kuhinjo, ker vem, da bi bilo, ker bi si zadeve lahko uredila po svoje in imam cel kup zamisli, kaj in kako. Samo zdaj to pač ne gre, tako da raje pustim vse skupaj pri miru.

Midva s fantom prtov ne preneseva (se kar streseva, če prideva k njegovim ali mojim in je prt na mizi :D), pa tudi sicer imava minimalistično "prehranjevalno opremo": moderna steklena miza, vsak svojo podlogo (pogrinjek?), potem pa krožniki (kakšni bolj zanimivi, npr. ultra veliki, pravokotasti ali nenavadnih barv), skleda s solato, pribor in po želji rdeče vino iz širokih kozarcev - that's it. Včasih celo jeva kar na kavču, vsak s svojim krožnikom v roki. Če jem sama, sem pa ponavadi kar za računalnikom.