V zvezi/poročen(a) sem že ...?

Ja, gita, samo fino je, če je mnenje argumentirano. Potem ga lažje razumemo.

Jaz pa tudi mislim, da leta niso važna. in če so se otroci norčevali iz
tistega fantka, to še ni razlog, da ne bi imeli otrok tudi starejši
ljudje. sej v otroštvu pa v šoli se skorej iz vsakega norčujejo, otroci
vedno najdejo kaj... ne verjamem, da je to ful vplivalo na življenje od
tistega fantka, ampak norčevanje po mojem kaže na to, da je miselnost
ljudi res še nekaj desetletij nazaj. danes se mi ne zdi več nenavadno
in nevarno imet otrok tudi po 40. letu.

Midva sva skupaj 3 leta, 6 mesecev in 19 dni. Stara pa sem 24 let.



Kar se pa tiče debate o odgovornosti oz. neodgovornosti staršev, pa sem
definitivno mnenja da leta tukaj niso merilo. Mene sta starša imela
relativno pozno za tiste čase - mami jih je imela že skoraj 38 let, oči
pa dve leti manj. Vsi moji sošolci in prijatelji so imeli po deset let
mlajše starše in sta moja dva kar se tega tiče prav izstopala, a lahko
rečem, da je bila to edina razlika. Kajti moja starša sta bila in sta
še danes fenomenalna in si boljših staršev ne bi mogla nikdar izbrati.
Nikdar me nista omejevala pri druženju, žurih in podobno,imela sta
ogromno energije in potrpežljivosti, vzgojila sta me tako, da smo imeli
od nekdaj medsebojno ljubezen, spoštovanje,zaupanje in tega ni nihče
porušil. Pri vseh mojih prijateljih sta bila priljubljena in sedaj
toliko let po končanih osnovnošolskih klopeh pri obujanju spominov z
nekdanjimi sošolci nanese debata tudi na starše (katerih se po večini
spomnemo navidezno)in tedaj velika večina reče: "kako sta pa kaj
tvojedva? Onadva sta bla pa res skoz full dobra!". In je res to in sta
prekrasna. Vizuelno sta tako ohranjena, da večina mlajših staršev v
njuni bližini zgleda obratno, se pravi full starejših in...Vem, da sem
sedaj svojo teorijo razložila na podlagi svoje zgodbe, a dejansko se
strinjam s trditvijo, da se odgovornost v celoti določa le z odnosom ki
ga ima starš do otroka in ne z njegovo starostjo.

ja, sej res, sm pozabla, kaj je sploh bistvo te teme.

midva sva pa skupej 4 leta, 6 mesecev in 4 dni. stara sem pa 23 let in pol, on pa dober mesec manj.

skupaj 15 let (od tega poročena 10 let).

oba 27 (jaz 2 meseca starejša )

skupaj 6 mesecev; (uf, kako dolgo ne?)

trenutni status: še ne poročena. drugo leto pa....

otročki: koliko jih bo Bog dal! (no, boste že videle, ko si ne boste mogle niti zapomnit vseh imen)



glede razprave pa ...kaj je odgovorno in kaj ne...je težko reči. je
odgovorno imeti otroka ko so leta primerna, v glavi pa si še nedozorel?
mama samohranilka, ki ima težave sama s sabo? par, ki želi ohraniti
zvezo z otrokom?????? težko je reči... in soditi, kajne



sama menim, da je otrok le
nadgradnja odnosa in še več kot to. del mene in del njega. najino! in
ob enem čisto svobodno bitje. otrok se lažje razvija če je v več
članski družini. trditev ni strokovno podkrepljena, vendar pa mislim,
da praksa pokaže tako. starši, ki imajo več let, ko bi sicer;  pa
so lahko le boljši starši, kot mlajši. in bojazen o tem kako bodo
gledali drugi je nesmiselna.
poznam veliko družin, ki imajo po 6,7,8...in en par, ki čaka devetega.
in to niso ljudje brez šol ali akj podobnega. ta zadnji par ima uni.
izobrazbo. on je celo prof. na faxu. in otrokom ne manjka prav nič.in
prosim ne se zgražat nad številko
skratka tako mislim jaz in glede prihodnosti govorim sedaj...moja mama
pa vendno reče naj počakam na prvega in bom potem govorila kako in kaj
s čemer se zelo strinjam.



zato bom počakala in vam povedala takrat iz prve roke

samsara, ne; še je ni bilo...bolje tik pred zdajci...da si v tistem
filingu, da potem takoj začneš pripravljat...da je nekaj konkretnega za
naredit, ne pa da čakaš na pravo leto. 



sta bila vidva pred poroko zaročena? in koliko časa?