Mene je tudi Andrej Karoli zbudil s to novico in ko so vrteli njeno glasbo, so mi šli kar mravljinci po koži. že celo jutro razmišljam o njej. V svojem repertoarju ima nekaj pesmi, ki bodo ostale za vse večne čase.
Čez tisoč let, ko naju več ne bo,
bo spet prav tak večer, kot je nocoj.
Na modrem nebu daljen in svetal
spet kot nocoj bo Orion sijal.
Zeleni hrast ki pošumeva v noč,
takrat prastaro temno bo drevo
šumel bo v vetru kot teman spomin
na ta večer, ko stala sva pod njim
Skoz mrak bo trepetala
istih zvezd srebrna luč
le mladi par, ki se bo tu takrat objel bo drug
prav kot nocoj v pomladni mrak sijal bo orion
in prav takrat kot jaz morda bo rekla deklica
kako je daleč, kako je lep, kako blešči se
njegovih sedem zvezd.
Čez tisoč let, ko naju ne bo več,
na nebu Orion sijal bo še
poljubi me za tisoč dolgih let
ko mlad par se bo poljubil spet.