Strah pred živalmi

Jaz sem se pa bala vseh grdih žužkov, enkrat na festivalu sem skor znorela, ko je 1 strigelca šla v šotor in lezla po postelji ... sem prov histerično jokala! No, to se mi je pravtako zgodilo (jok), ko so me enkrat napadli majski hrošči ...
Potem pa sem bila 3 mesece v tropskih krajih in tam je toliko teh zadev (pa vse so večje kot v Slo, npr. kresnički sem tam rekla kresnica, ker je ogromna!), da sem se jih malo navadila ... vsaj tamajhnih ... me je pa vseeno dobro prestrašil en velik kosmat črn pajek v nedelujočem umivalniku, ko sem se ostalih zadev že navadila ... to sem kričala vsakič ko sem morala mimo tega umivalnika!

Škorpijoni! Te golazni, ki se poleti rade plazijo po primorskih hišah in stanovanjih, nekateri so prav strašljivih dimenzij...
Kakšnih morskih psov in krokodilov pa ne srečujem prav pogosto oz. če sem iskrena sploh ne vem, če sem že kakega videla v naravi.

Jaz imam pa prav bolesten strah pred morskimi psi Ko sem v morju, moram vedno plavati tam, kjer vidim tla, ker sem le tako prepričana, da ni nobenega morskega psa okoli mene. Če tal ne vidim, me ponavadi čez nekaj časa taka panika zagrabi, da bi se lahko kar utopila, in se moram takoj obrnit in odplavat ven. Potem se pa kdaj poskusim na silo pomiriti, in si cel čas govorim, da ni nič, in da je vse okej, potem mi pa šine v glavo, da je do zdaj bilo vedno vse okej, in nikoli ni bilo morskih psov, in da danes pa sigurno ne bo, in me še hujša panika zagrabi, in moram takoj ven iz vode, in ji potem ene dva dni ne grem niti blizu Kakšno žoganje ali podobne igre v globlji vodi v morju so mi torej največja muka, ker če se igraš, ne moreš biti 100% pozoren na dogajanje okoli sebe
In ponavadi se nekaterim ljudem zdi to blazno zabavno, in zraven mene simulirajo kako jih morski pes pod vodo vleče. Mislim, wtf Ko sem bila mlajša, sem imela celo eno obdobje, ko sem stalno hotela morske pse jesti, ker če jih pojem, potem jih ne bo več v morju 

Sem se pa tudi zelo bala čebel, os in sršenov, ker me še nobena taka stvar nikoli ni pičila, pa še moj oče je nenormalno alergičen na njih, in nikoli nisem vedela ali je to dedno ali ne  Imajo pa pri fantu zdaj čebelnjak doma in sem vsaj strah pred čebelami in osami premagala Sršenov se pa še vedno zelozelo bojim, ampak njih lahko vsaj taktično ubiješ (ali se skriješ), ker jih vidiš in slišiš, morskih psov pa ne moreš

Jaz se bojim večine živali. 
Najbolj se bojim večjih psov (mladičkov ne), mačk in mrčesa. Teh se bojim vedno. Če je priložnost, se bojim tudi morskih živali, gozdne golazni in ptičev.

Jaz sem urbano dete v popolnem svetu brez živali. No, pa tudi brez mesojedih rastlin.

KM muck se bojiš? Kaj pa ti povzroči ta strah? Misel, da bi ti lahko kaj storili, videz ali so ti celo odbijajoči? Se bojiš samo velikih ptičev ali vseh, tudi tistih drobcenih ( recimo vrabčki)? Saj ne, da bi ti hotela težiti, ampak res nisem vedela, da se lahko nekdo boji skorajda vseh živali. To mora biti verjetno precej, precej zoprno.
Sem pa nekaj opazila, recimo: sama se zelo bojim pajkov, ampak če se bo v službi odločil kakšen pajk spustiti iz stropa se bo zagotovo nad mojo mizo in na mojo tipkovnico, mož je alergičen na čebele, ose itd., vse te živali bodo zagotovo letale ravno okoli njega.
Nevem kot, da bi jih s to svojo negativnostjo prav privlačili.

Jp, za mačke mislim, da so ful zahrbtne (don't kill me ) in da me bodo napadle (čeprav jim v življenju nisem storila hudega). Pogosto tudi sanjam, da hočem zapreti vrata pred mačko, ampak ji uspe priti za mano.

Bojim se večinoma velikih ptičev in Hitchcock scen , nimam težav z vrabčki, golobi, seničkami, če niso v letu in v jati.

Saj nimam fobije, ampak strah vseeno je. Zato se raje izognem vsem srečanjem z živalmi, četudi bi utegnila biti prijetna.
In neštetokrat bi lahko v temo Kaj vam gre na živce napisala svojo prijateljico, ki je kljub poznavanju mojega strahu pred pesi vedno silila k mimoidočim psom in jih božala, se veselo pogovarjala z lastniki. Jaz sem pa ostajala na drugi strani ceste ali v bližini vsa prestrašena. 

KM to mora biti res hudo. Ja , da so mačke zahrbtne pravi veliko ljudi, v bistvu so pa samo samosvoje, nepodrejene. Vsaj jaz jih vidim take.

Magrateja ti misliš, da samo kričim, ko vidim pajke, ja pa kaj še. Poleg kričanja je še bruhanje ali v malo boljšem primeru tik pred tem, pa vse mi gomazi po telesu, kar čutim jih kako hodijo po meni. Potem se praskam, pa gnusi se mi pogoltnit lastno slino... Ko me najhuje mine, me pa od šoka boli vso telo.
Sanjam, občasno, pa tudi jaz o pajkih, bljak.

Sinthija, saj ni nujno, da naš um dojame prav vse. Ni privzgojeno, ker mi starša ali bližnji nikoli niso govorili, da me bodo živali napadle ali kaj podobnega. Nikoli nisem imela negativne izkušnje s katerokoli živaljo. Celo psičko smo imeli nekaj časa, ki sem jo naravnost ljubila.

Enostavno ne maram narave in se najbolje počutim v urbanem okolju, ker se mi zdi, da ljudi poznam bolje kot živali, in posledično se mi zdi, da je okolje bom predvidljivo. To je zame varnost.

Dominika, hvala.

No, Sinthija še ena taka. Bi lahko odprle temo "strah pred ljudmi".

Na praksi in preko študentskega dela sem se srečala in s pajki, kačami,biki, težkimi tudi po tono in več, da o mačkah in psih sploh ne govorim.
Na koncu pa sem se  izmed vseh živali bala samo dveh legvanov, ki sta znala zelooo udariti z repom (kar hitro prebije kožo) in kače podganarice, ki se je vedno pognala za tabo, tudi če je bila sita itd.Tako da imam strahospoštovanje samo pred res napadalnimi živalmi, nasplošno pa strah velikokrat pripišem kar temu,da človek ni seznanjen s samo živaljo.
Mojo mami je enkrat kača ugriznila in od takrat se boji tudi gumijaste...