Starševstvo samske ženske

umetna oploditev je mogoča le za neplodne pare, to je, da je zdravstveno dokazano, da do spočetja otroka, tudi po zdravljenju neplodnosti in odpravljanju vzrokov neplodnosti,  po naravni poti ne bo prišlo. Zato  Deuce, brez skrbi, kar takole ne moreš postati očka. Žal.

nisi razumela.

glede materinskega nagona- sama ga še sicer nisem začutila, ampak sumim, da je tak nagon v prvi vrsti povezan z željo imeti dojenčka in ne imeti na vsak način dojenčka s svojimi geni. v primeru, da imaš težave z zanositvijo ali si brez partnerja in z močno željo po otroku, bi js najprej pomislila na posvojitev (verjetno se tu zaplete, če si samski starš).

 

recimo, da tvoja prijateljica nima šans za posvojitev- to, da vpraša nekoga, ki ga pozna, je po moje sebično. mogoče se ji zdi varneje imeti otroka z nekom, ki ga pozna in s tem približno lahko predvidi (oz. si misli, da lahko), kakšen bi lahko bil otrok. s tem, da nista skupaj, je tebi na nek način starševstvo malo odvzeto (kar ni prav, tudi če si ti želiš, da je tako, ker boš že v samem začetku vedel za tega otroka)- po drugi strani pa je ona vseeno na boljšem, ker boš kot njen prijatelj na nek način vedno prisoten (in kot v vlogi očeta na papirju neodgovoren do svojega otroka- in to bi ti vedel že vnaprej). 

 

sama si ne predstavljam sebe v izključno biološki vlogi mame in običajno obsojam ljudi, ki vedo za svojega otroka in mu ne nudijo svojega starševstva. mogoče tudi zato, ker nisem nikoli živela s svojimi biološkimi starši.

kar se pa tiče umetne oploditve- tu ni zame nič spornega, dva različna genska zapisa se skombinirata, naravno ali umetno. 

 

Deuce, sem razumela. Umetna oploditev ženske, kot navajaš, že v štartu ne bi bila  mogoča, in kot sem navedla, v RS niti ne bi bila izvedljiva. 

 

Če pa bi bilo temu tako,pa načeloma otrok ne bi imel nič bolj drugačnega položaja,kot otrok spočet po naravni poti, saj podatki o tem, kako je bil otrok spočet,  niso znani javnosti, zato njegov družbeni položaj ne bi bil nič  slabši. Otrok ima pravico izvedeti, kako je bil spočet in njegova odločitev je, če bo to povedal še komu.

 

Meni ideja tvoje prijateljice ne bi prišla  na misel, zato, ker morata biti za otroka oba. In če bi bila na mestu tvoje prijateljice, mi samo genetika,  izražena v otroku, brez tvoje bližine,  ne bi pomenila prav dosti. Starševstva ne moreš kar izbrisati ali ga ignorirati (čeprav se to žal tudi dogaja). Prav je, da otroka vzgajata oba starša in če oče otroka tega ne ne bi želel,  čeprav bi bil spočet na način,kot navajaš, bi me kot žensko zelo prizadelo. Nadomestnega materinstva tudi ne odobravam zato,ker potem je ženska orodje za rojevanje.Poleg tega pa, kot si že sam omenil,  nastane med materjo in otrokom v času nosečnosti določena vez in tega najbrž ne moreš nikoli pretrgati.

 

Poleg vsega pa se mi zdi to povsem sebično ravnanje tvoje prijateljice, izgleda tako, da ne pozna tvojih želja in ciljev. Zdi se,kot da ti na vsak način želi napretiti neko odgovornost, do katere ti pa ni. No ja, tega mogoče med prijatelji ne počnemo.  In po moje je tvoje ravnanje, ko si odklonil idejo,povsem na mestu. Ni ti treba početi stvari, če tega ne čutiš ali želiš.In ni ti treba vstopati v svet nekoga, če to ni tvoj svet.

 

Težko se v tem primeru postavim v tvojo kožo, ampak verjetno bi ugodila njeni želji. Hm, pravzaprav bi verjetno kar nekaj časa (mesecev) razmišljala o tem preden bi ji odgovorila. Ker to odpira mnoga praktična, čustvena, pravna in še druga vprašanja. Odgovornost do otroka? Vedno sem bila mnenja, da mora imeti otrok oba starša. Saj tebe bi na nek način imel, ampak naša zaplankana slovenska družba bi povzročala nemalo težav. (Edino, če bi to ohranila zase, kar se mi zdi še najbolj smiselno.)

 

Otroka bi lahko vzgajala skupaj, ko pa bi bil dovolj star, bi mu morala povedati resnico. Verjetno bi mu jo morala že od malega, saj bi spraševal-a, a to se da narediti njegovi zrelosti primerno. Tako, da razume in obenem dobi nek odgovor.

 

Tukaj, na primer, ni nobena posebnost, da dve ženski (lezbijki) vzgajata otroka skupaj. Ne vem, kako je bil spočet (mogoče umetno, mogoče je ena od niju bi) in to ni nikogaršnja stvar, pravzaprav. Vem le (ker primer spremljam precej od blizu), da so vse tri blazno srečne in zadovoljne. In da se meni osebno zdi, da je za otroka mnogo bolje, da raste v malo hecni in nenavadni družini (a srečni in predvsem, zdravi!) kot pa, da ga vzgajata starša, ki sta za vzgojo manj primerna (nezrela, neodgovorna, bog ne daj odvisnika ipd.)

 

To o popkovini se mi zdi bedarija brez znanstvene osnove.

 

Kako bi skrbela zanj? Kakor bi si vidva organizirala. Otrok mora imeti sicer en dom (ne moreta si ga podajati vsak teden), a s tabo bi lahko preživel veliko časa in menim, da bi mu lahko (kot oče, če bi želel) veliko dal (in on tebi!). So pa interesi otroka najbolj pomembni, veliko bolj kot neka tiktajoča ura. Otrok ni kužek.

 

Se mi zdi, da je pri tebi v ospredju strah. Je pa verjetno tudi težko / vprašljivo, kako bi to vplivalo na tvojo bodočo partnerko in kako bi to sprejela... (Sicer pa se vežeš s človekom, ne z njegovimi otroci / preteklostjo.)

 

Vse se da, če se hoče.

pomladi me je presenetila s to izjavo. še z nekaj umetniki smo bili na morju. imeli smo se lepo, saj smo si oddahnili od ustvarjalne zime. mislim, da me je to vprašala predvsem zaradi prepričanja, da ne bi rada nikoli izgubila prijateljskega stika z menoj. mislim, da je v to pripravljenost zavila nekakšno divjanje biokemičnih procesov v njej.

 

sicer ne vem kako si je zadevo zamislila prektično izpeljati, ker je najin odnos striktno platoničen, a nekaj časa sem jo potem še zafrkaval, da bi morala reči petim prijateljem (glasbenik, športnik, avtomehanik,...), ki nas najbolj ceni, da si ga zdrkamo v jogurtov lonček, vse skupaj dobro premešala, zlila vsebino v vulvo, zmagal bi pa itak najboljši, saj bi prvi priplaval!

 

kar se tiče vzgajanja otroka pa moje mnenje poznate tisti, ki ste prebirali moj blog konec lanskega leta, v katerem sem napadel teroriziranje potrošniške družbe, ki staršem za talca vzame njihovega naivnega otroka. če ga ne razvadita starša, ga razvaja in pokvari sistem sekundarne socializacije (vzgoja in izobraževanje). skratka otroka vedno več ljudi noče imeti, ker ne verjamejo v ta svet. zakaj torej takim pogojem zagotoviti svojo gensko strukturo?

Primarna socializacija (torej oba starša in njuni osebnosti, če predpostavimo, da sta skupaj) je za otroka poglavitna. Sekundarna socializacija nima take moči oz. vpliva. Poglej mene. Zrasla sem na Fužinah (do 17, 18 leta); potemtakem bi morala biti po tvoji logiki najmanj mlada mamica z dvema otrokoma različnih očetov, po možnosti s heroinsko preteklostjo in, kakopak, brez službe. To je dandanes namreč (večinska) realnost slovenskih spalnih naselj priseljencev iz bivše Juge, nič ne pretiravam.

Jaz sem čisto besna ob takih idejah žensk!

 

Da bi otroku že v začetku vzela očeta? A je to fer? Čisti egoizem!!!! Jaz bi pa imela otroka... zakaj že? da mi ne bo dolgčas? da me bo imel rad? jao

 

Najprej moraš imet normalno razmerje, ki ga kasneje nadgradiš. jao...

 

Taka je sodobna družba? katastrofa!

glisti, meni se zdijo bolj egoistični moški, ki plačujejo alimente. zato moraš razumeti ženske, ker so moški vedno bolj neresni in otročavi. po eni strani je zanje materinski nagon njihove partnerke prevelik zalogaj, saj je veliko žensk po rojstvu svojega otroka pravih psihopatk, po drugi so pa še sami nezreli in potrebni užitkov življenja, saj družba s svojo permisivnostjo od sedemdesetih let dalje vzgaja šibke in razvajene moške, ki otežujejo identifikacijo moškosti.

Hmm, to je pa tudi res...

Torej sem idealist... utopist? Staromodna.

 

 hahahahha vsaj na enem področju

Temu se rece "seks za domovino" pa gre

jao, katriiiin!!!!!

 

Pa sem res stara teta...