fúk partnerji ne bi smeli imeti drugih ljubimcev, v povprečju pa se sestajajo dvakrat na teden.
težava je v tem, ker imaš ti preveč časa, on pa premalo, saj se njegov svet hitreje vrti kot tvoj. najraje bi videla, da bi te pomicimacil vsak dan, on pa si tega ne more privoščiti, saj je utrujen od študija in službe.
sicer pa je o spolni zvestobi pomemben dogovor na začetku kateregakoli razmerja, še posebej takega, v katerem fúkaš brez kondoma, saj je tak seks najboljši, poleg vsega pa ti ni treba obremenjeno misliti na to, kako je pred teboj še nekdo drug micimacil tvojega partnerja, ali naprimer, da moraš svoj jezik vtikati v píčko, ki jo je en dan pred tabo micimacil nekdo drug.
to je pač moje mnenje, pa tudi najbolj realno, kar se tega problema tiče. kar pa se tiče čustev, pa je podobno kot s spolnim čistunstvom. nekateri tako težko zadržujejo zaljubljenost kot tudi sam zadržujem gnev, ko pomislim, da porivam z žensko, ki pripada nekomu drugemu. vse to pa je potrebno preseči, če želimo uživati v ljubljenju.
dodano:
tiste idealistke, ki pa želite pravljico, pa imam za vas nekaj primerov, ki jih poznam s svoje okolice. tip fukfehtar, ženska attention whore, se pač fukljata kot avtorica teme s svojim kolegom, nato ona zanosi in oba se odločita za otroka. ko se rodi otrok, sta oba izjemno srečna. ona je zaposlena bolj z otrokom, on bolj s kariero in so kar naenkrat velika srečna družina. zakaj si moramo zatiskati oči? zakaj fukfrendovstvo ne more biti resno razmerje? zakaj se mora nehati, zakaj nadaljevati? niso stresne situacije in obremenjenost dovolj velik dokaz, da pravljice, v katerih sta partnerja non-stop skupaj, pa se kljub temu ne naveličata drug drugega, enostavno ne delujejo in nikoli niso delovale razen na filmskem platnu in besedilih bebastih pop šansonov?