Samopodoba

Zakaj ti tako zelo manjka samopotrditev? Za koga misliš, da nisi dovolj lepa ali uspešna? Sliši se, da ti gre dobro na vseh področjih, zato ne vem, od kod izvira ta tvoja nesamozavest. Praviš, da imaš super partnerja, prijatelje, nezahtevnega otroka, v redu službo, itd. Verjemi, da ljudje, ki so navidez v centru pozornosti in priljubljeni, so tam samo zato, ker jim manjka vse to, kar ti imaš in zato zapolnijo praznino. 

Kar se pa tiče opravljanja- če boš enkrat to presekala, povedala opravljivcem in izkoriščevalcem, kar jim gre (torej, da so ti samo izredno nevoščljivi), se boš znebila ljudi, ki jih okoli sebe itak ne rabiš in ki ti verjetno samo podpihujejo nesamozavest. Tistim, ki bodo ostali, bo jasno, da se ne daš kar tako znervirat in te bodo zato tudi spoštovali. Nikakor pa ni OK, da ne znaš rečt ne. Sebe moraš postavit kdaj tudi na prvo mesto, ker sicer se zna zgodit, da boš živčna zaradi preveč obveznosti in boš to stresla na svojo družino, ki ni nič kriva v taki situaciji.

Tole nikakor ne pomaga. Omenjene težave izvirajo iz vzgoje/družine in jih ne moremo odpraviti preprosto tako, da rečemo "saj imaš vse, nehaj se sprdovati" (karikiram). Na zunaj si lahko še tako popoln, ampak če sam tega ne verjameš, ti to en drek pomaga.

Ni bil moj namen tega poudarjat. Hotela sem za primer dat tiste uber samozavestne ljudi, ki jim navidez gre vse, (realnost pa ni vedno taka), ker se mi zdi, da si Army to želi postati.

EDIT: Ne rabiš biti genij, da ti je jasno, da če imaš streho nad glavo, hrano na krožniku in ljudi, ki te imajo radi, ti gre v današnjih časih veliko bolje kot marsikomu. Zelo težko se je v revščini držati pokonci in biti samozavesten in mislim, da je veliko hujše v tisti situaciji. Samo objektivno gledano na stvari.

Žal tudi pristop "marsikomu je še dosti huje" ni v pomoč (kvečjemu povzroči še dodatne občutke krivde).

Naj me Army popravi, če se motim, ampak ne bi rekla, da si želi postati "navidezno popolna", rada bi samo znala/zmogla uživati v svojem življenju, ne da bi bili ves čas nekje v ozadju prisotni občutki, da ni "dovolj dobra".

Tudi jaz sem prepričana, da ti problemi izvirajo iz otroštva in vzgoje ter vplivov staršev in ostalih bližnjih.

Jaz sem imela leta nazaj enake probleme kot ti sedaj, samozavest na nuli, vsi so bili v moji glavi lepši in bolj uspešni ter bolj ljubezni vredni kot jaz. In sem sveto prepričana, da je to izviralo iz mojih staršev, moje sestre, mojega ožjega sorodstva, ki so znali samo kritizirati in najti napake v vsem kar je bilo dobrega.

Če od nekoga nenehno poslušaš kako slab si, kako je vse kar delaš neumno in zapravljanje časa, kako grozen otrok si in vsi, ki imajo 5 min časa nad tabo izvajajo mobing; da nikoli ne boš najdla partnerja, ker s tabo nihče ne more zdržati več kot en dan ter starši, ki kaznujejo otroke s tepežem in to celo za malenkosti, potem ni čudno, da ima nekdo slabo samopodobo.

Jaz sem sicer vedno delovala kot da me to ne gane, a na skrivaj se pa to globoko zažre v tebe in te uničuje. Jaz sem imela celo otroštvo in najstništvo občutek, da ljudem ne morem zaupati. Sem pa našla druge prijatelje-to so bile živali, ki so me imele rade takšno kot sem bila.

Jaz sem imela srečo in sem se izvlekla ven iz tega začaranega kroga slabe samopodobe. Ko sem pravzaprav začela razmišljati o tem, zakaj so me vsi kritizirali in "udrihali" po meni, sem ugotovila, da niso imeli nobenega razloga za to. Vedno sem bila poštena, dobrosrčna, lušna in simpatična oseba, imela sem dobro in natrenirano telo (veliko športa pač), bila sem uspešna učenka in uspešna v vsem kar sem počela, starši niso imeli nobenih problemov z mano, ipd. In potem sem ugotovila, da je vse izhajalo  iz tega, ker so ljudje imeli probleme sami s sabo in so morali nekoga drugega uničevati, da so se počutili bolje. Ter patriahalni oče, ki je srečen samo, če se počuti kot alfa samec, ki se mu vsi strahoma podrejajo in ima vedno prav oz. mu dajo drugi vedno prav in  mama brez samozavesti in brez hrbtenice ter sestra, ki je velik egoist.

Jaz sem bila pa vedno oseba, ki sem počela stvari, ki so mene veselile in ne to, kar so mi drugi rekli, da bi morala početi in bi me moralo veseliti. Na srečo sem kljub vsemu ohranila trdo hrbtenico in se nisem pustila drugim, da bi mi narekovali pot mojega življenja.

Sedaj mi je že dolgo let vseeno kaj domači rečejo, njihove žaljivke me pravzaprav več ne prizadenejo, ker točno vem kdo sem in kakšna oseba sem. In pač vem, da oni nikoli ne bodo prišli iz svojega kroga in niso zdravi, če se ne poskusijo vtikati v malenkosti, ki se jih sploh ne tičejo in poskusijo izraziti svojega mnenja kako je to neumno. Povem jim toliko iz svojega življenja, kot jaz hočem. In za stvari, ki sem jih želela narediti in za katere so me maltretirali že od otroštva,  da so neumne, pa jih sedaj uresničujem, jim pa povem še s toliko večjim veselja, da vidijo, da se jaz ne oziram na to, kar oni rečejo, ampak uresničim svoje želje, katerih prej nisem mogla uresničiti, ker mi oni niso dovolili. Ter ker v tem uživam, ko so jezni, ker sem vseeno uresničila kar se njim zdi "neumno".

Seveda se občasno še pojavijo trenutki, ko dvomim sama vase, ker to, kar ti je nekdo 3/4 življenja vtepal v glavo, ni tako lahko izgnati, a mi moj dragi hitro vlije nazaj samozavest.

Meni se je uspelo razviti v dokaj samozavestno osebo na podlagi vlaganja vase, razmišljanja in analiziranja zakaj se je to dogajalo ter analiziranaj tega kakšna sem jaz v resnici. Pomaga pa še potem toliko bolj, ko najdeš moškega svojega življenja, ki te ljubi točno takšno kot si in ko si ustvariš svoje življenje tako kot si želiš.

Kot jaz razberem, imaš uspešno življenje in kot sem videla slike outfita iz ene zabave, ki si jih nalepila, si lepa in postavna ženska. Če ti z samo analizo odnosov iz preteklosti ne uspe, potem je najbolje, da greš k psihologu (psihiatra ne potrebuješ), s katerim bosta predelala to, kar je bilo in ugotovila vzroke tvojega počutja ter našla novo gledanje na življenje.