Jaz pa imam v okolici ca.do 50km 3 deužine, katerim nosim vse, od oblačil do igrač, pa še kako kolo ali posodo odpeljem. V eni družini je 7 otrok, v drugi 9 in v zadnji, kamor gre največ, pa calih 13, pa oče in mama, oba delata, pa dedek, babica je umrla letos, pa invalidni mamin brat. Oni so tako veseli, ko jim kaj prinesem, da so se celo ponudili, da mi kaj naredijo, ker vedo, da sem bila malo bolana.
Na RK pa ne bom nesla nikoli in nikdar. Ko sem bila še mlajša, me je soseda nagovorila, da grem pomagat na RK, pakirat obleke. In jaz dobra dušica sem seveda rade volje šla. Pa so oblačila pripeljali s kamioni, mi pa naj bi sortirali, kaj je moško, žensko in otroško, kaj poletno, kaj umazano itd...
Pol pa pridejo mestne dame. Sem mislila, da so kaj prinesle. Ja vraga, prišle so iskat in odnesle, vse kar je bilo lepo in čisto. Še iz kupa za bolnišnico so vzelel otroška oblačila , češ, da grejo otroka gledat in da ne bodo kupovale, ko pa tam leži.
Meni je zavrelo, sem jih napičkala in še objavila v lokalnem časopisu, pa odšla domov. Od takrat se izogibam dobrodelnih organizacij, tudi karitasa. Rajši poizvem na socialnem ali pa po vaseh, kje kdo kaj rabi. S še 3 prijateljicami zberemo vsaka svoja oblačila in odpeljemo tistim, ki so pomoči potrebni na dom.
Ravno danes smo vrgle skupaj denar in ena je odpeljala največji družini kumarice in kis za vlaganje. Ostalo bodo pa sami naredili, vložili.
Tja nikoli nič ne nesem!
