Priznam, da ... - 2. del

..sem takšna ko zombi oz. še mogoče za odtenek slabše

...me že nekaj časa muči nespečnost, sedaj še prehlad, še kaj?!! 

...komaj čakam vikend!! In seveda naslednjega podaljšanega!!! 

...bi določene stvari "izkašljala" v tej sekundi, pa se rajši ugriznem v jezik, ker ponavadi pol preveč rečem (in mi je seveda kasneje žal), ko sem tako (ne)razpoložena kot sem v tem trenutku. 

...sem tečna, da bolj bi skor težko bila.. 

... že mesec in pol nisem napisala niti besede na blog in sem zaradi tega do svojih sledilk zelo nonšalantna, prav grozno... 

... sem danes končno spet dobila motivacijo za pisat in sem pofotkala svojo morsko serijo produktov!!! 

... sem na morju in spet pada dežžžžžž! (baje da bo prihodnje dni lepo )

... da poleg mene sedi moj ljubi in pridno dela kosilo , jaz pa kompjuteriram kot ena razvajena gospodična (no, saj sem pospravila vse pod streho pred dežjem in ukrotila razmetanost v prikolici in predprostoru )

Priznam:

- da je to leto res naporno in težko, same slabe novice in zgleda, da jim ni konca

- da še kr ne dojamem, da ga ni več med nami. Prvih 20min sm bla v takem šoku, da niti jokat nisem mogla

- da še tiste lepe stvari, ki se mi zgodijo so lepe "z napako" in ne morem v njih uživat popolnoma

- da se res sprašujem, zakaj se vse to dogaja.. Je vse neka kazen (ne vem zakaj) al si sam.. pač zaslužim vse to. In če ja - zakaj?  Nobenemu ne delam problemov ali karkol slabega, sem poštena, dobra... Pa še zmeraj - kot da si ne zaslužim sreče.

- da sm utrujena od vsega

- da bi nujno nujno rabla dopust

- da sem ful vesela zanj, da mu je uspelo

- da mi je poskočlo včeraj, ko mi je nekaj rekel

- da mi je po eni strani ful čuden oz.nenavaden odnos z njim, ker je ful različen od mene in od vseh prejšnjih, ma res upam, da je to ključ do uspeha

- da se mi zmerej, ko sem z njim, zdi da mi lepi skupaj vse moje zlomljene dele

- da ga pogrešam ful in si sploh ne predstavljam kaj šele bo

- da me čaka naporen teden

- da upam, da mi bo uspelo vsaj za vikend kam pohajat, da mal odmislim vse

Me ne potolaži, ker si obe (ostalih niti ne omenjam) zasluživa vso srečo tega sveta.. In bi raj vidla, da jo vsaj ti maš če že ne jaz. Ampak ja, optimizem velja in upanje ostaja.

Hmm, relativen je ta "boljše kot 2 meseca nazaj"..Ampak ja, nekaj res.. 

Hihi relativen...  Ma je, ane?  (Mi ne pravi moj ata "nepoboljšljivi optimist"! ) In ja, nama res obema želim, da bi lahko imele neko normalno življenje. Saj bo. 

Priznam, da zadnje pol leta razmišljam, da bi se spet pobarvala na rdeče! Waaaa! Večino svojega življenja sem bila rdečka, zdaj mi pa kar spet nazaj uletava ta barva v glavo in se ne morem znebit misli nanjo. Bogve, kaj bo iz tega. Nazadnje, ko sem se pobarvala na rdeče, sem se potem naslednji mesec spet na rjavo, ker se mi je zdelo, da mi ne paše več na osebnost. Maybe now red is finally back. 

... mi je tale novica orosila oči.