Priporočam film
Inception ali po naše Izvor. Kljub temu, da bi bil z 20 minut manj streljanja in eksplozij še bolj vrhunski, je igra misli in manipulacija v dialogih epska. Gre za koncept prodiranja v človeško podzavest in vsiljevanja ideje vanjo do te mere, da jo žrtev sprejema za lastno. Ideja kot najhujši, najbolj trdovraten parazit. Nekaj aspektov filma je zelo podobnih Matrici, vendar se skozi celoten film obenem toliko zapleta in razpleta, da te drži na robu sedeža v kinu brez nestrpnega čakanja, kdaj se bo vse kar naenkrat odpletlo po dolgem času povprečnega dogajanja. Nič razvlečen v stilu Tarantina (razen streljaških prizorov), scenografija je fantastična, glasba Hansa Zimmerja pričakovano izjemna, igralci spretno izbrani (nisem velika oboževalka ne Leonarda di Capria ne Marion Cotillard, vendar sta za svoji vlogi zelo primerna), da pojava zelo paše h karakterju, par humornih izjav, predvsem pa izredno prepričljivi efekti, predvsem v prizoru, ko Ariadne (ena izmed glavnih akterjev) v sanjah ustvarja svojo realnost in kljubuje zakonom fizike, ker pač lahko. Seveda ne manjka niti nekaj ljubezenskega dogajanja, katere glavna poanta je, da srce zamegli razum, vendar je njen konec precej presenetljiv, ko je razkrita resnična zgodba obeh vpletenih ljubimcev. Zaključek filma je nejasen, vendar bi pokvarila užitek ob gledanju, če izdam, zakaj. Če potegnem črto- film absolutno vreden ogleda (večkrat!), nikakor pa za tiste, ki se vam v kinu ne da razmišljati in malo bolj pozorno spremljati dogajanje, saj vam bo 140 minut gledanja muka in boste rdečo nit takoj izgubili (vem iz prve roke).
9/10 (streljanje mi gleda ven čez obe ušesi in pa vsa doživetja skozi film na razvoj glavnih oseb nič kaj preveč ne vplivajo, kar me je tudi malce razočaralo, sicer pa hands down eden najboljših filmov, ki sem jih kadarkoli videla)
