zaspana je napisal/aDrugače pa ja, slike before-after sem do zdaj videla samo po netu, ne vem točno kje sem dobila link, kjer je bilo na neki strani ogromno takih slik, mislim da je bila neka ameriška stran. Sicer pa vem, da je potrebnih veliko odločitev o vrsti in velikosti vsadkov, zato pa se tako bojim in niham, a bi se odločila za to ali ne. Nočem, da bi imela po operaciji še grše prsi kot sedaj.
Bojim se tudi zasmehovanja ali zlobnih opazk, če bi kdo opazil - kar se bo gotovo zgodilo, ker mam sicer blazno podložen modrc, pa je vseeno košarica a, če bi naenkrat začela nositi c, bi bilo kar očitno ... Poleg tega mi bo težko povedati bližnjim, ker sem željo po operaciji zdaj nekaj let že skrivala in nikomur omenila. Se mi zdi kar čudno zdaj pisati o tem in dobiti pozitivna mnenja.
Poleg tega sem brala, da po operaciji nekaj časa ne moreš nič - torej tudi pisati ne? Kako naj to kombiniram s faksom, kjer mam počitnice samo poleti, ko se za operacijo ne bi ravno odločila?
Če prebereš veliko informacij o sami operaciji, zbereš nekaj sličic before-after od žensk, ki so se pri kirurgu, za katerega bi se odločila operirale in konec koncev izbereš pravega kirurga je možnost, da bojo tvoje prsi po operaciji grše kot so sedaj skoraj nična. Dostkrat sem že napisala, da je ful škoda, da so pri nas punce ful zaprte in nerade pošiljajo slikce okoli (pa čeprav brez obraza) in je pol res težko ocenit delo določenega kirurga. V tujini je to dost drgač, ker so punce bolj odprte in ti z veseljem pošljejo slikce in po ene 5, 6 slikah od kirurga, ki te zanima, že približno lahko oceniš njegov stil dela. No čeprav jaz sem od ene parih naših tud že vidla delo in sem si lahko neko približno sliko ustvarla. Čeprav še vedno čakam katera se bo opogumila in odprla forum na temo estetske kirurgije
.
Kar se tiče zasmehovanja in zlobnih opazk, glej tkole ti bom rekla, le-te večinoma prihajajo z ženske strani.
Ponavadi pa zato, ker so punce fouš. Veš kolko je žensk, ki bi si z veseljem dale povečat prsi, pa al nimajo denarja al pa nimajo jajc. Jaz jih ful poznam. S tem se sploh ne obremenjuj. Jaz še z veseljem povem, če kera opazi, da imam kar naenkrat večje "Ja imam silikone!" (naj se zgrize hahaha
) . No mal heca more bit, v glavnem glej če te pa res skrbi da bo okolica opazila, začni ene dva mesca al pa en mesec pred operacijo nosit ful podložene modrce, al pa dva modrca (da bo zgledal vsaj B
), da potem ne bo prevelik šok, ko boš kar na enkrat imela C. Potem po operaciji lahko nekaj časa nosiš temnejše (črne) zgornje kose oblačil, pa mogoče mal bolj zaprte in se sploh ne bo opazil, boš vidla. Pr meni dost ljudi na začetku sploh ni pogruntalo. Dokler se poleti nisem pojavila v dekoltejih in bikinkah
. V glavnem tako kot je Tika napisala, prav preseneti te potem kako pozitivni so odzivi okolice.
Kar se tiče tega, da bi povedala bližnjim, zdej ne vem kolko si stara, si poročena, imaš otroke... pač pri vsakemu je situacija drugačna. V glavnem jaz sem pričakovala najbolj grozne mogoče scenarije,( ker verjemi, moja dva sta zelo staromodna) ko bom staršem to povedala, ampak niti približno ni bilo tako. Dejansko te res to preseneti. Samo moraš znat na pravi način povedat, pa razložit, da si ne boš dala nekih ogromnih balonov (ker pod silikoni si vsi TO predstavljajo), ampak samo malo večje prsi, vsaj tolko da jih imaš, da se boš počutila kot ženska, ne kot moški. Jaz sem se s svojimi vsedla za mizo in jim razložila vse kako to poteka, kaki so riziki (jim povedala, da sem se odločila za tak način, da je riziko za komplikacije najmanjši) in da to ni več nevarno, tako kot je bilo včasih. Poveš jim pač, da to ni neka modna muha, ki si se jo kar tako spomnila, ampak da imaš kompleks že dolga leta in da bi končno rada bila zadovoljna s svojim telesom. Poveš da si o tem že ful dolgo razmišljala in da si končno se odločila in rezervirala termin za operacijo. Pač eno lepo zgodbico napleteš
. Upam, da bo ratalo.
Drugače pa ja, prva dva tedna si res malo bolj boga, ampak glej, kaj sta ta dva tedna proti tooooolikim letom zadovoljstva?! Jaz sem tud študentka, poleg tega pa še delam skor vsak dan in sem sfolgala komot. Operacijo sem mela pa v maju, takrat ni niti izpitnih rokov in loh komot tista dva tedna pretrpiš. Na predavanja sem šla normalno po ene 10 dneh, pisala res nisem nič, sem pa bla vsaj prisotna (ker je bilo obvezno), pa si potem pač zapiske zrihtaš, sej to je sam za una dva tedna, potem pa že lahko normalno vse delaš. Po dveh, treh mescih sem šla pa potem tud že na morje čist normalno. In tud v avijonu mi niso eksplodirale
. Kolko si pa stara?
P.S. Tika, zanimivo, da si omenila, da prva dva tedna ne moreš nositi recimo
palet piva, ne pa recimo 5, 6 knjig iz knjižnice
.