evo pesem:
Edvard Kocbek: Deček na drevesu
Oblaki bežijo,
trave se opotekajo,
tla se majejo,
vse se premika,
kdaj sem splezal na drevo?
Resničnost in videz,
dvoje rešnih vesel,
raba in domišljija,
dvoje grešnh peruti,
kdaj sem splezal na drevo?
Spomin in slutnja,
med vama se niham,
enako blizu do dna,
enako daleč do sebe,
kdaj sem splezal na drevo?
Nebo spi z večnostjo,
zemlja se ljubi z žalostjo,
veter se igra z menoj
kakor s pozabljenim gnezdom,
kdaj sem splezal na drevo?
Senca stoka v krošnji,
mrak pokleka na zemljo,
poslednji sad pada v temo
kakor žuželka v jantar,
kdaj sem splezal na drevo?
Kdaj sem splezal na drevo,
če ne v otroki pravljici,
ko večerna zemlja zapoje
in se mlado srce prvič
razdeli na dvoje?
in še interpretacija iz knjige svet književnosti 4
pesem je bila objavljena v pesniški zbirki Groza (1963). Sodi med
Kocbekove refleksivne pesmi, ki so sinteza pesniških podob in skorajda
filozofske aforistike. podoba sveta, ki jo izrisuje Deček na drevesu,
je poudarjeno dinamična in polna nasprotij; človek, ki je vržen v svet,
se mora nenehno soočati s temi nasprotji (resničnost in videz, spomin
in slutnja), pa tudi z neznanimi metafizičnimi silami tako zunaj sebe
kot v samem sebi. od tod hkratnost različnih bivanjskih stanj oziroma
nihanje med obupom in ekstatičnostjo, tresnobo in občutkom svobode,
razdeljenostjo in celovitostjo. Sklepamo lahko, da je pomiritev teh
nasprotij mogoča šele z aktom njihove pesniške ubeseditve, se pravi
predvsem s pomočjo metafore, simbola, prispodobe.
Jaz ga imam v petek
