Polnejše ženske

Jaz imam tudi tako postavo kot tista punca, ki jo je Tanja nalepila kot prvo in se imam za popolnoma normalno in ne presuho, zato ker sem tako grajena in se vredu počutim.
Moje mnenje je, da je bolj kritično to, da je toliko zelo debelih ljudi na svetu in to število raste. Če so za neke piste prepovedali nastope dekletom s prenizkim ITM, bi se še lahko kaj drugega spomnili, da bi npr osebam s previsokim  ITM prepovedali obisk Mcdonaldsa al kaj podobnega. Ljudje imajo vedno nesramne jezike za suha dekleta, če pa nekdo kaj pripomni za debelo dekle, pa je to že grdo obnašanje...

In v tem smislu tako kot je Tanja povedala, kritizirat pa tako ali tako vedno znajo take, ki pač nimajo sanjske postave. Saj to je čisto normalno, verjetno ne bo katera manenkenka kritizirala suhe ljudi...logično. Brez zamere, to je moje mnenje.


In še zadnjič...številke NISO merilo, če je nekdo presuh al ne, vsak človek je drugače grajen!

Popolnoma se strinjam s tabo glede kritiziranja suhic. Naj dam en
primer, ki lepo ponazori vse skupaj. Ko sem jaz pred približno pol leta
precej shujšala (pa sem bila še vedno daleč od kakšne anoreksične
shirane postave) so mi vsi začeli govoriti: Joj, kako si pa ti
suha...dej mal več jej, no...vse kosti se ti vidijo...joj kako si
izsušena...že prav grdo suha si...veliko lepša si bla prej, z
lički...sem se te prav ustrašila...pa kaj ti je blo da si se tko
uničila??? In to so mi govorili ne samo domači, ampak tudi sosedje,
znanci, ljudje, s katerimi nimam v bistvu nič osebnega. In to niso bili
lepi komentarji, v smislu, da dobro izgledeam, ampak da sem pač zdaj
grozna. Naj še enkrat povem, da sem shujšala na zdrav način in nikakor
nisem bila pretirano suha, se je pa, jasno, opazilo. Povejte mi, ali bi
se vi upali eni sosedi, znanki, konec koncev celo prijateljici, ki bi
se precej zredila, govoriti kar tako, ne da bi vas vprašala: Joj, kok
si pa ti debela...kakšna pujsa si ratala...boš zbolela za
kapjo/sladkorno/infarktom...pa tko lušna vitka si bla prej...pa kaj ti
je blo da si se tko zavalila??? Nikoli, jasno.



Mislim, da tovrstna diskriminacija suhic kaže na to, da je suhost
(dokler je še nekako normalna) vseeno boljša kot pa pretirana debelost,
oziroma, da tako ljudje razmišljamo. Debelih ljudi ne bomo opominjali
na to, da so debeli, kot tudi ne bomo opominjali invalidov, prizadetih
itd. Čeprav je to težek absurd, saj je debelost v večini primerov naša
izbira oziroma ni nepopravljivo stanje, invalidnost pa ne.

Tudi ta post je izbrisan

Exactly Talita ... jst sm celo srednjo šolo od sošolcev poslušala da sem presuha, zakaj nič ne jem in podobne bedarije, če sem kaj bolna pa čeprou nism bla ravno anoreksično suha, sem bila pa presuha. Sošolka, ki je mela pri isti višini kot jaz 90 kil in je bila ogabno debela, zamaščena in celulitasta pa seveda nikoli v 4-ih letih ni dobila kakršnega koli komentarja da naj shujša, da preveč je, da je k prašič, ker je to nekulturno in nesramno seveda ..... no in tako je bila moja samozavest v 4.letniku na nuli, njena pa sky high ...

Ljudje bi morali dojeti da s tem ko nekomu neprestano govorijo da je tak in tak zelo slabo vplivajo na njegovo samopodobo in mu vcepijo razne komplekse, ki se jih človek še kar neka časa ne reši. ( to je sploh razvidno v puberteti, ko človek še na nedorasel način sprejema razne kritike in se mu take stvari zasidrajo v glavi).

Toliko v razmislek LP

Meni se ne zdi tako Andreyka - sta Talita in Beybika84 samo povedali
svoji izkušnji (in jaz imam praktično enake, zato se v večini tudi
strinjam z njima). Jaz sem tudi opazila to, kar sta omenili - meni že
od nevemkdaj nonstop težijo,
da sem suhcana, pa a kaj sploh jem ipd. Medtem, ko meni npr. nikoli ni
padlo na pamet, da bi kateri izmed deklet, ki ima kak kilogram preveč,
rekla oz. vprašala, če mogoče preveč je?
In prva opazka kamorkoli pridem (tole je zdaj direkt stavek) "Jooooj,
kok si ti suuuuhcaaaanaaaa". Jaz si pa mislim "Mind your own
business". 

Punce vaše telo je del vas, ni ločeno in ne obravnavajte ga kot nek od vas ločen predmet. Čez celo temo se pojavljajo številke - kilogrami, višina, ITM, procent maščobe ... ne razmišljajte o telesu kot objektu discipliniranja (npr. ga moram oklestiti, kritične točke telesa ...) - to pomeni, da o telesu razmišljate kot o nekem projektu, delu, nalogi, ki jo morate opraviti.

Glede anoreksije pa njen izvor ni v medijih, ampak bolj v odnosi v družini, odraščanju, strahu pred odraščanjem in odgovornostjo. V bistvu punce ali fantje nimajo nadzora nad svojim življenjem (ali pa imajo tak občutek) in vse kar lahko nadzorujejo je teža oz. hrana. Mediji pa samo pomagajo ustvarjati nekatere ideale v družbi, ki pa jih seveda vzamejo iz družbe, tako da stvari niso tak enostavne.

Mhm, zanimivo. Torej sem jaz po vaših meritvah debela. No pa sej. Visoka sem 171 cm, in imam 76kg. Torej sem za nekatere prava bajsa. Ampak večina ljudi mi ne verjame, da imam res toliko kil. Vsi mislijo, da jih imam 65kg. Včasih, ko imam res slab dan (tako kot vsi ljudje), me te moje kile res mučijo. Pa si mislim, kak prašič sem, da sem goza od žive gore ... Pa posebaj, ko sem prebrala kakšne ideale postavlejte ženske. "Rita mora bit taka, joški taki, itd" Ne da vas napadam ali kej podobnega, samo iz lastnih izkušenj povem, da sem se zardi takšnih ideaov (ki so jih imele moje sošolke) počutala ogabno. Celo srednjo šolo, sem se sama seb gabla. Ker je nekaj skrajno shiranih sošolk cele božje dneve troblo in razpravljalo kako je "fajn" in super če si podoben tej misici pa oni misici... Ampak me je hvala bogu, ko sem prišla na faks srečala pamet. V življenu ni vse koliko kil imaš in koliko ne. Pridejo dnevi, ko imam cel kup skrbi in pojem v celem tednu dva kosa kruha, shjušam po 6 kil, in so spet dnevi ko bi pojedal po 2 kili čokolade. Moj point je v tem, da se sebi zdim privlačana in samozavestana žensak. Skrbim za svoj izgeld in se počutim super. Pa kako to vem? Ko gremo ven s kolegicami (pa so vse štriglice in tip topi zrihtane) še zmeri dobim več pozornosti od nasprotnega spola kot one. Važno je kaj imaš v glavi in koliko se ceniš.

Tudi jaz sem ena izmed suhic, včasih sem bila še bolj drobna, kot sem
zdaj (168/50), ker sem še pred nekaj meseci imela 2 kili manj. In tudi
jaz sem se naposlušala vseh opazk o suhicah. Večkrat (!!!) se mi je
zgodilo, da me je kdo, ki me še v življenju ni videl, vprašal, če sem
anoreksična, ko sem npr. stala pred semaforjem. Veliko teh me je potem
spraševalo še, če sem resnično prepričana, da nisem anoreksična. V
20-ih letih sem dobila toliko nasvetov kako se zrediti, da bi lahko
napisala par knjižnih uspešnic, vendar ni pomagal prav nobeden.
Verjemite, da sem se obremenjevala s svojo težo prav tako kot se s
svojo težo obremenjujejo kakšne debeluške. Moja nočna mora je bila
stopiti na vago pred sošolkami na kakšnem sistematskem pregledu ali pa
telesnem testiranju, ker so potem še po mesec dni govorile samo o moji
teži. Prišlo je tako daleč, da sem se glede svoje teže obračala na
zdravnike. In potem se je sčasoma to spremenilo, tudi po zaslugi moje
zdravnice in enega dietetika, ki name nista gledala kot na bolno suho
dekle in mi nista predpisovala redilnih diet. Spoznala sem, da se v tem
razlikujem od ostalih deklet, da je to moja posebnost in da sem prav
graciozna zaradi tega. Jem lahko kar hočem, ne da bi se mi poznalo na
teži, tako da pri hrani ne skoparim. Namesto enego koščka peciva, si
privoščim pol pladnja, ko mama speče kaj dobrega, popolnoma brez slabe
vesti. Hkrati pa skušam skrbeti za zdrav duh in pazim, da tisto kar je
na meni lepo, lepo tudi ostane.